Nedelja,
14. 2. 2016,
12.43

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Nedelja, 14. 2. 2016, 12.43

7 let, 2 meseca

Je ta pisateljska žival sploh za kaj koristna?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Sedel sem v družbi veterinarjev in debatirali so o trenutku, ko izstavijo račun. Stranka šokirano razpre oči: "Čakajte malo, račun? Mar vi nimate radi živali? Mar ni vaše poslanstvo, da jih zdravite?"

Pisatelji smo tovrstnih odzivov vajeni. Vse, kar naredimo, je poslanstvo in naročniku že misel, da bo dobil račun, povzroči šok.

Šel sem in povprašal lepotne kirurge. Niso vedeli, o čem govorim. Opravijo svoje delo in ljudje plačajo. Lepotna kirurgija očitno ni poslanstvo. Isto velja za zasebne zdravnike in zobozdravnike (pri teh stranke med plačevanjem še z zobmi ne upajo škripati, da jim ne bi izpadle nove plombe).

Očitno obstajata ločeni kategoriji: delo in poslanstvo. Ljudstvo instinktivno (torej že v osnovnem programiranju) ve, katero je prvo in katero drugo. Kako?

Mi in drugi Na prvi pogled je stvar preprosta: Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je poslanstvo tisto, "kar je komu zaupano, da naredi, opravi v korist določene širše skupnosti". Delo je torej nekaj, kar počnemo sami, in to mora biti plačano. Tistega, ki ima poslanstvo, je poslal delat nekdo drug in ga naj nekdo drug tudi plača, to ni naša skrb.

Delitev jaz – drugi je preprosta, a ne zdrži, če jo pogledamo pobliže. Kadarkoli se borim za avtorje in njihove avtorske pravice, se mi vedno oglasi nekaj avtorjev samih, ki trdijo, da je pisanje njihovo poslanstvo in da bi ga denar umazal. Zadeva je očitno bolj zapletena.

Kdo plača? Kdo torej financira poslanstvo? Mi očitno ne. Pleteršnikov slovar največ govori o diplomatskih poslanstvih, kjer država plača izbrance, da nekam gredo in opravijo svoje. Med tem pa pri nas vidimo tujce, ki so prišli, da bi počeli nekaj za kdo ve koga in jih plačuje kdo ve kdo. Tisti, ki ima poslanstvo, torej ni zares naš. Tujec v tuji deželi je in tako ga tudi gledamo.

Delo za druge Če je torej delo širše smiselno, naj bi bilo poslanstvo. A če delate za dobrobit mnogih, čemu mislimo, da izključuje plačilo? Po tej definiciji bi največje poslanstvo morali imeti politiki in biti revnejši od miši v domu upokojencev.

Ti kraji so izjemno individualistični in kdor dela za druge, ga smatrajo za bedaka (Dedijer, 1966). Pravimo mu tudi dobričina, kar lahko označuje tudi omejenca, tepčka (vir).

Skratka, tisti, ki dela, je pameten in zato zaračuna, saj dela zase, oni, ki ima poslanstvo, pa dela za skupno dobro in je tepec, saj čaka na plačilo skupine. V najboljšem primeru bo dobil seveda le stisk tople roke.

Pomnjenje imen Spomnil sem se poskusov o tem, kako si zapomnimo imena. K udeležencem so pristopali ljudje in se jim predstavljali. Ko so ob svojem imenu dodali še poklic, so raziskovalci ugotovili, da si najbolj zapomnimo imena zdravnikov. Seveda, saj je to zelo pametno, mogoče pa bomo tega človeka potrebovali, mar ne? Obstajajo torej poklici, ki jih potrebujemo bolj kot druge, ki se nam zdijo torej bolj koristni. Zato morajo tudi obstajati poklici, ki jih imamo za povsem nekoristne.

Upal bi si reči, da gre za obče človeško lastnost.

Prav tako pa trdim, da Američani pri vsakem poklicu najprej pomislijo, ali je že kdo z njim obogatel. In ker zagotovo je, takoj ugotovijo, da je spoštovanja vreden. Pri nas tega očitno ni.

Odnos do narave Del prebivalstva je prepričan, da je kmečko življenje raj. Predvsem tisti del, ki se pripelje na obisk jeseni in napolni prtljažnike s pridelki, lepo pozdravi in se vrne domov. Po tem prepričanju kmetje prepevajo s ptički, lebdijo nad pašniki, da ne bi poteptali travnih bilk, sanjarijo v meglicah in objemajo drevesa. Včasih jim nasproti priskaklja Bambi, da ga malce pobožajo. Gre za dediče Jean-Jacquesa Rousseauja, ampak bojim se, da je realnost bolj po Thomasu Hobbesu: trdo je kmečko delo. Kot piše v Bibliji, "prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje", "v potu svojega obraza". Gre torej za boj, za obvladovanje, za preživetje.

V davnini torej kmet gara na trdi zemlji, jo hkrati hoče zavojevati, narediti za lastno sužnjo, obenem pa se zaveda, da je on njen suženj. Vse mora biti za nekaj koristno, ni energije in ne časa, da bi jo vlagal v nekaj, kar ne prinese otipljivih rezultatov.

Romantiko so si izmislili šele meščani pred nekaj stoletji, predvsem zato ker niso več opravljali kmečkega dela, ampak sta se sadje in zelenjava kar od nikoder pojavila na tržnicah in v trgovinah.

Slovenske razmere Knjiga Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja opisuje vsakdanjost teh krajev predvsem v XIX. stoletju in je obvezno branje, pravzaprav potovanje v noč. Še nedavno smo tičali globoko v srednjem veku. Za pravo delo je veljalo le delo z rokami in kdor ga ni zmogel več opravljati, je lahko mirno legel v grob, saj od njega ni bilo koristi. Če niste najbolj rosni za ušesi, se lahko spomnite svojih starih staršev, kako gledajo televizijo, recimo oddaje o živalih, in ko zagledajo kakšno čudno bitje, vprašajo: "A je ta žival za kaj koristna?" Koristnost je edini veljavni srednjeveški kriterij za presojanje narave in sveta okoli nas.

Kaj Slovenci torej potrebujemo? Delo je torej koristno, poslanstvo nekoristno.

Sprehodimo se po seznamu poklicev in jih poskušajmo razdeliti: veterinarji so poslanstvo, ker živali lahko tudi mirno crknejo, bomo nabavili nove. Zdravniki in zobozdravniki opravljajo resno delo, ker jih potrebujemo. Pisateljev nihče ne potrebuje, ergo, poslanstvo. Pesnikov in filozofov raje sploh ne omenjajte. Avtomehanike in zidarje potrebujemo, to je delo. Učitelji imajo poslanstvo, brez znanja lahko mirno preživimo. Novinarji so na poslanstvu in ne honorarjih, danes zna vsak na blogu spisati kar lastno novico.

Skratka, še vedno velja XIX. stoletje: pravo delo je le delo z rokami, vse drugo so vsiljene traparije od drugod poslanih tepčkov, ki naj jih tudi kdo drug plačuje.

Za igro sta potrebna dva Tisti, ki izbere poklic, ki ga šteje za poslanstvo, se tega na dnu programiranja zaveda in se ga že loti z občutkom krivde. Tako starejše vrhunske oblikovalke še kar zastonj delajo za korporacije (preberite več), recimo. Vsakič, ko sklonite glavo, češ, res imam poslanstvo, s tem priznate, da ste dobričina, torej cepec.

Poseben primer so učitelji. Ko smo se z osnovnošolskimi ravnatelji pogajali o nadomestilu za fotokopiranje avtorskih del, smo morali večkrat slišati, da imamo avtorji pač poslanstvo, oni pa delo. V resnici so ravno učitelji poseben primer – še kako živo je mnenje o njihovem poslanstvu, a sami so nanj pozabili, saj so našli plačnika, torej državo. Vstopili so v javni sektor. Če bi jih starši plačevali vsak mesec sproti, bi nenadoma neprestano morali poslušati pridige o poslanstvu in zgražanja nad tem, ker izstavljajo račune: "Mar ne marate otrok?", "Mar ni vaše poslanstvo, da jih izobrazite?"

Problem Vzemite v roke svoj mobilnik, recimo iPhone, in če nič drugega, veste o njem le, da so ga sestavili Kitajci s svojimi "pridnimi rokami"™ (delo, torej). Vanj je šlo veliko raziskav (poslanstvo), razvoja (poslanstvo), oblikovanja (poslanstvo) …, skratka tega, čemur zahodni svet pravi kreativne industrije (poslanstvo). Ko pa pogledate razrez delitve denarja, ki ste ga za telefon plačali, boste videli, da so na Kitajsko nakazali le 1,8 odstotka denarja (vir). Toliko je torej vredno delo, več kot pol pa je zaslužilo poslanstvo.

To je slovenska tragedija. Niti ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo kreativnih industrij ne razume kot vedno pomembnejši del gospodarstva in dostikrat slišim, da bi avtorske pravice, torej plačevanje poslanstva, uničilo že tako krhko gospodarstvo (=delo). Dokler bomo torej vzdrževali delitev na poslanstvo in delo, se bomo borili za tistih kitajskih 1,8 odstotka.

Ločitev na poslanstvo in delo mora izginiti čim prej, če želimo imeti uspešno gospodarstvo. Začeti je treba takoj, pravo mesto je izobraževalni sistem, predvsem osnovne šole. Tako rekoč poslanstvo učiteljev je, da čim prej izgine etiketiranje s poslanstvom in ostane le še dobro in slabo opravljeno delo. :)