Nedelja, 14. 2. 2016, 12.43
7 let, 2 meseca
Je ta pisateljska žival sploh za kaj koristna?
Pisatelji smo tovrstnih odzivov vajeni. Vse, kar naredimo, je poslanstvo in naročniku že misel, da bo dobil račun, povzroči šok.
Šel sem in povprašal lepotne kirurge. Niso vedeli, o čem govorim. Opravijo svoje delo in ljudje plačajo. Lepotna kirurgija očitno ni poslanstvo. Isto velja za zasebne zdravnike in zobozdravnike (pri teh stranke med plačevanjem še z zobmi ne upajo škripati, da jim ne bi izpadle nove plombe).
Očitno obstajata ločeni kategoriji: delo in poslanstvo. Ljudstvo instinktivno (torej že v osnovnem programiranju) ve, katero je prvo in katero drugo. Kako?
Delitev jaz – drugi je preprosta, a ne zdrži, če jo pogledamo pobliže. Kadarkoli se borim za avtorje in njihove avtorske pravice, se mi vedno oglasi nekaj avtorjev samih, ki trdijo, da je pisanje njihovo poslanstvo in da bi ga denar umazal. Zadeva je očitno bolj zapletena.
Ti kraji so izjemno individualistični in kdor dela za druge, ga smatrajo za bedaka (Dedijer, 1966). Pravimo mu tudi dobričina, kar lahko označuje tudi omejenca, tepčka (vir).
Skratka, tisti, ki dela, je pameten in zato zaračuna, saj dela zase, oni, ki ima poslanstvo, pa dela za skupno dobro in je tepec, saj čaka na plačilo skupine. V najboljšem primeru bo dobil seveda le stisk tople roke.
Upal bi si reči, da gre za obče človeško lastnost.
Prav tako pa trdim, da Američani pri vsakem poklicu najprej pomislijo, ali je že kdo z njim obogatel. In ker zagotovo je, takoj ugotovijo, da je spoštovanja vreden. Pri nas tega očitno ni.
V davnini torej kmet gara na trdi zemlji, jo hkrati hoče zavojevati, narediti za lastno sužnjo, obenem pa se zaveda, da je on njen suženj. Vse mora biti za nekaj koristno, ni energije in ne časa, da bi jo vlagal v nekaj, kar ne prinese otipljivih rezultatov.
Romantiko so si izmislili šele meščani pred nekaj stoletji, predvsem zato ker niso več opravljali kmečkega dela, ampak sta se sadje in zelenjava kar od nikoder pojavila na tržnicah in v trgovinah.
Sprehodimo se po seznamu poklicev in jih poskušajmo razdeliti: veterinarji so poslanstvo, ker živali lahko tudi mirno crknejo, bomo nabavili nove. Zdravniki in zobozdravniki opravljajo resno delo, ker jih potrebujemo. Pisateljev nihče ne potrebuje, ergo, poslanstvo. Pesnikov in filozofov raje sploh ne omenjajte. Avtomehanike in zidarje potrebujemo, to je delo. Učitelji imajo poslanstvo, brez znanja lahko mirno preživimo. Novinarji so na poslanstvu in ne honorarjih, danes zna vsak na blogu spisati kar lastno novico.
Skratka, še vedno velja XIX. stoletje: pravo delo je le delo z rokami, vse drugo so vsiljene traparije od drugod poslanih tepčkov, ki naj jih tudi kdo drug plačuje.
Poseben primer so učitelji. Ko smo se z osnovnošolskimi ravnatelji pogajali o nadomestilu za fotokopiranje avtorskih del, smo morali večkrat slišati, da imamo avtorji pač poslanstvo, oni pa delo. V resnici so ravno učitelji poseben primer – še kako živo je mnenje o njihovem poslanstvu, a sami so nanj pozabili, saj so našli plačnika, torej državo. Vstopili so v javni sektor. Če bi jih starši plačevali vsak mesec sproti, bi nenadoma neprestano morali poslušati pridige o poslanstvu in zgražanja nad tem, ker izstavljajo račune: "Mar ne marate otrok?", "Mar ni vaše poslanstvo, da jih izobrazite?"
To je slovenska tragedija. Niti ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo kreativnih industrij ne razume kot vedno pomembnejši del gospodarstva in dostikrat slišim, da bi avtorske pravice, torej plačevanje poslanstva, uničilo že tako krhko gospodarstvo (=delo). Dokler bomo torej vzdrževali delitev na poslanstvo in delo, se bomo borili za tistih kitajskih 1,8 odstotka.
Ločitev na poslanstvo in delo mora izginiti čim prej, če želimo imeti uspešno gospodarstvo. Začeti je treba takoj, pravo mesto je izobraževalni sistem, predvsem osnovne šole. Tako rekoč poslanstvo učiteljev je, da čim prej izgine etiketiranje s poslanstvom in ostane le še dobro in slabo opravljeno delo. :)