Je krivo le vreme?

Mnogokrat, vsekakor pa prevečkrat, se sliši, da domača nogometna tekmovanja nikogar ne zanimajo. Dejstvo pa je, da to, navkljub ne najbolj rožnatim razmeram v naši družbi, le ni tako. Res je zadnji konec tedna prinesel istočasno tekmi v Ljudskem vrtu in v Fazaneriji, kjer je že pregovorno obisk najvišji. Toda kljub vsemu nas je obisk gledalcev za zdaj v spomladanskem delu prvenstva več kot navdušil. Konec koncev se velja še enkrat vrniti teden nazaj na stadion v Športnem parku v Kranju, kjer toliko gledalcev že vse od kvalifikacijske tekme z Interblockom ni bilo. Svoje je vsekakor pridal Maribor, ki je najbolje obiskan slovenski nogometni kolektiv, ne glede na to, kje igra. Vsekakor pa ne samo v svojem oporišču pod Kalvarijo. Kranjčani so tudi z Muro igrali pred lepim številom gledalcev in če ne bo velikega razočaranja, si lahko precejšen obisk obetajo tudi ob naslednji domači tekmi. Naključje razporeda je namreč hotelo, da po Mariboru na Gorenjsko prihaja še Olimpija, torej po vodilni zasedbi še prva spremljevalka moštva v vijoličastih opravah.

V Ljudskem vrtu se je še enkrat znova potrdilo, da je Maribor najbolj nogometna sredina pri nas. Zamere ob spodrsljaju v Kranju navijači prvakov niso gojili in so svojim ljubljencem pokazali svojo pripadnost takrat, ko je bilo to najbolj pomembno. Prav to pa je tisto, kar pri nas ni vedno povsem v ospredju. Zelo veliko je namreč takih, ki so poleg radi tedaj, ko moštvu, da ne rečemo klubu, gre. Ko so težave, pa se število privržencev na tribunah hitro začne krčiti. Pa tu ni nogomet edina izjema. Prav tedaj bi bilo še bolj pomembno priti in spodbujati fante, ki igrajo v opravah, ki so posamezniku najbližje. Pa ne glede na to, kje se vse skupaj dogaja.

V prijetnem nedeljskem popoldnevu smo bili navdušeni tudi nad obiskom na našem največjem stadionu. Ni jih bilo malo, ki so trdili, da če bo zeleno-bela četa igrala, kot je (op. a. navkljub zmagi), bo praznih stolov kmalu spet več. Toda prav to je tisto, kar razlikuje naše poglede od tistih, ki prihajajo iz krajev, ki jim rečemo, da imajo tudi urejeno športno razmišljanje. Klub, ki ti je pri srcu, mora biti tvoj, v vsakem pogledu. V dobrih in še predvsem slabih časih.

Vsekakor pa nas že lep čas v povezavi z obiskom skrbita predvsem Koper in Nova Gorica. Pregovorno bi obe sredini uvrstili med bolj nogometni okolji pri nas. Toda ko pogledamo na tribune, je to možno reči le malokrat. Pa še tedaj so najbrž vstopnice ničvreden papir, torej brezplačne. Klubi pa naj bi živeli in če se le da, naj bi se tudi dostojno kosali z vsemi nasprotniki.

Dve iz dveh

Ko smo ravno pri Gorici, je zasedba v drugem delu prvenstva še brez poraza. Toda tudi brez zmage in je posledično že ob mesto, ki že na začetku poletja vodi v mednarodna tekmovanja. Ob zadnjih izjavah vodilnih pri severno-primorskem prvoligašu pa klubu ravno ne cvetijo rožice. Zanimivo, da v mestu tudi ob največjih uspehih ni bilo kakšne pretirane evforije. Po drugi strani pa bi že zaradi bližine italijanske meje večina hitro pomislila, da če kje, je pa nogomet pri nas zagotovo doma prav v Novi Gorici in v Kopru. Prav v teh dveh mestih bi bil namreč vpliv z zahoda lahko največji. In tako eni kot drugi ob domačih tekmah v največji meri razmišljajo o tem, da so po obisku bliže Celju, da ne rečemo Kranju (op. a. ko gre za povprečje gledalcev na tekmah), kot pa denimo klubom, s katerimi naj bi se merili za vrh prvenstvene lestvice. Ali pa vsaj za uvrstitev v mednarodna tekmovanja, kar je velika želja tako na južnem kot na severnem Primorskem. Konec koncev se ob pomoči evropske zveze in ob pametnem poslovanju in sreči pri žrebu v evropskih nogometnih pokalih kakšen evro lahko ujame tudi ob mednarodnih izzivih. No, o čem takem v drugih športnih disciplinah lahko zgolj in samo sanjajo.

Dveh zmag se tako v nogometu naklonjeni spomladi veselijo le pri Olimpiji in pri Muri. Slednja je vsekakor najprijetnejše presenečenje sezone, sploh ob dejstvu, da je Fazanerija na prvoligaško sceno znova stopila skozi precej priškrnjena vrata. Toda še dobro, da je bila odločitev taka. Črno-beli so vsekakor izjemna poživitev prvoligaške nogometne scene. Samo da se zdaj ne bodo opekli v italijanski žerjavici. Zanimivo pa je, da so se vlagatelji izza zahodne meje podali povsem na vzhod, omenjeni dve mesti, tik ob zgolj navidezni mejni črti, pa jih ne zanimata. Zanimivo, da je bilo pri južnih sosedih povsem drugače. Res smo nekaj posebnega, hoteli ali ne.