Javne zaposlitve brez razpisov

Približno sto petdeset rednih honorarcev, torej tistih, ki so za to televizijsko hišo dolgo, nekateri že več kot desetletje, vsakodnevno pripravljali televizijske prispevke, je končno prestopilo v redno delovno razmerje.

Slovenski javni sektor se je čez noč povečal za približno eno tisočinko, nova delovna mesta pa so se najbrž do nadaljnjega trdno zasidrala v strukturi naše javne televizije. Nadaljnjih sto naj bi jih zaposlili do konca tega leta. Podobni procesi zdaj potekajo tudi v drugih institucijah. Je bilo to potrebno?

Umiranje na obroke Iz perspektive delavcev je odgovor jasen. Seveda. Kar nekaj takih honorarcev je bilo že veliko predolgo v tem delovno manj ugodnem položaju in najbrž bi nekateri v tem "delovnem razmerju" vztrajali do "upokojitve" (morda se je to komu celo zgodilo). Lahko si samo predstavljate življenje, ko ste dan na dan in leto za letom sicer član delovnega aktiva v katerikoli javni instituciji, a se vaš formalni delovni (in pogosto tudi plačilni) položaj v vsem tem času ni spremenil niti za pikico. Ste sicer njegov integralni del, vendar pa ste hkrati ves čas v nekem vmesnem stanju med svobodnjaštvom in redno zaposlitvijo, kjer vam ta status obnavljajo z vsakokratnimi podaljševanji pogodbe.

Bojite se oditi na dopust, izkoristiti bolniške dneve itn., saj nikoli ne veste, ali vas bodo ob vrnitvi še potrebovali. Če se nad čim pritožite, vam hitro zmanjšajo obseg vašega delovnega angažmaja in ga prerazporedijo na druge – honorarce. Kako pa je bila ta sprememba videti iz perspektive javne institucije?

Težave javne institucije Tudi njihov odgovor je vsaj delno jasen: seveda je bilo treba urediti to komajda vzdržno stanje. Vendar pa njihov odgovor ni jasen v celoti. Nekateri prekarci redne zaposlitve do zdaj niso dobili tudi zaradi tega, ker zanjo niso izpolnjevali formalnih pogojev, recimo imeli ustrezne izobrazbe. Ker so jih zdaj, najbrž tudi zaradi pritiska delovnih inšpekcij, morali zaposliti, se je taka institucija lahko znašla v neugodnem položaju, ko je morala na nekatera od delovnih mest zaposliti tudi formalno neustrezno izobražene ljudi. Druga neugodnost so seveda finance. Sprememba statusa zaposlitve običajno poviša tudi skupen strošek izplačila osebnega dohodka, ta razlika pa je odvisna od posameznega delovnega mesta in tudi konkretnega posameznika. Vendar je povišanje skupnega zneska plač samo en del tega širšega problema. Poseben problem je po moji oceni namreč prihodnost programa.

Prihodnost programa Program, ki ga v takih javnih institucijah ustvarjajo tako zaposleni kot tudi zunanji sodelavci, običajno temelji na t. i. programskih sredstvih, torej posebni postavki v finančnem programu. Honorarci so bili, odvisno od področja, kjer so delali, pogosto plačani iz programskih sredstev. Programska sredstva naj bi bila po svoji definiciji in strukturi odprta in namenjena ustvarjanju različnih vsebin z različnimi producenti. Ta sredstva nekaterih javnih institucij pa se bodo zdaj najbrž prelila kar v sredstva za osebne dohodke. Zato se pojavlja vprašanje, kakšna sredstva bodo za program takih institucij sploh namenjena v prihodnjem letu in naprej. Če smo natančni, se v praksi seveda ne bo nič pomembno spremenilo. Že do zdaj so bila programska sredstva, iz katerih so bili plačani redni honorarci, samo formalno umeščena v kategorijo programa, saj so bila to v praksi sredstva za osebne dohodke honorarcev in kot taka vsaj hipotetično fleksibilna. Zdaj bo formalno fiksiran tudi ta del in če tovrstne institucije ne bodo dobile novih "programskih" sredstev, bo njihov letni proračun v prihodnje v še veliko večji meri zabetoniran že na začetku.

Morebitni novi vodje programa zato tudi ne bodo imeli svobodnih možnosti, da začnejo sodelovati z novimi akterji in z njimi ustvarjati drug in drugačen program.

Primer iz druge roke V eni od javnih institucij, ki jo spremljam pobliže, je položaj še bolj akuten, saj je pri njej redno honorarno, prek različnih pogodbenih statusov, zaposlena skoraj polovica vseh delavcev. Nekateri od njih so v takem statusu že precej več kot desetletje, poleg tega pa je že njihova starost taka, da bi, če bi bili redno zaposleni, spadali v t. i. zaščiteno kategorijo delavcev. Ker jih je zgled iz drugih institucij spodbudil k temu, ti honorarci seveda zdaj pozivajo vodstvo, da uredi njihov zaposlitven status. Sicer bodo, kot že marsikdo poprej, posegli tudi po odškodninskih tožbah. V zasebnih podjetjih, recimo časopisnih hišah, bo šla stvar najbrž precej drugače.

Dolgoletni honorarci bodo po vsej verjetnosti izgubili svoje delovne angažmaje. Na tej točki se tako kaže bistvena razlika med zaposlovanjem v zasebnem in javnem sektorju. Honorarci v javnem sektorju bodo dobili službe za nedoločen čas, honorarci v zasebnem pa bodo pristali na cesti.

Paradoks, ki ga je ustvaril ZUJF Kar zadeva javni sektor, se tu pojavi paradoks. Pred leti je "zloglasni" zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) skušal preprečiti (nadaljnje) zaposlovanje v javnem sektorju. Kot kažejo statistični podatki, se je zaposlovanje sicer upočasnilo, vendar je javni sektor naraščal tudi v času krize.

Vendar pa so nekatere javne institucije ZUJF obšle s tem, da so na podlagi rednih honorarnih pogodb, ki so jih vsake toliko časa podaljševale, vzdrževale redna honorarna delovna razmerja s temi sodelavci. To stanje se je ohranilo vse do danes. Ti redni sodelavci zdaj že lahko izkazujejo vse elemente rednega delovnega razmerja tudi za nazaj v čas, ko je veljal ZUJF, s čimer bodo zdaj lahko prešli v delovno razmerje.

Ugotovimo lahko, da je imel ZUJF zgolj začasni učinek. Poleg tega pa je institucijam, ki so ga zaobšle z rednimi honorarnimi zaposlitvami, dejansko na dolgi rok zvezal roke, saj morajo zdaj ravno te honorarne sodelavce tudi redno zaposliti.

Kaj to pomeni pod črto?

Zaposlitve brez razpisa Običajen postopek za zaposlitev v javnem sektorju seveda poteka prek objavljenega razpisa. Temu sledijo preverjanje sposobnosti kandidata, evalvacija njegovih preteklih delovnih izkušenj, kar se sklene s končno izbiro kandidatov. Te se običajno zaposli ob pogoju, da morajo uspešno prestati poskusno dobo. Na ta način imajo vsaj formalno možnost zaposlitve vsi kandidati, ki obstajajo na trgu dela in izpolnjujejo razpisne pogoje. Kako pa to poteka pri rednem zaposlovanju poprej rednih honorarnih sodelavcev? Institucija razpisa za delovno mesto je v tem primeru izpadla in redni honorarci bodo verjetno dobili zaposlitev v javnem sektorju za nedoločen čas, ne da bi skupaj z vsemi kandidati s trga delovne sile enakovredno konkurirali na javnih razpisih.

Sklep Prav je torej, da so redni honorarci končno dobili redno zaposlitev. Ni pa prav, da za te zaposlitve niti teoretično niso mogli kandidirati tudi drugi, ki sicer izpolnjujejo pogoje za ta delovna mesta, a niso nikoli dobili niti možnosti, da bi vsaj honorarno lahko začeli delati za katero od javnih institucij. Seveda pa ni prav niti to, da se je naš javni sektor po tej poti spet nenaravno povečal za nedoločen prihodnji čas.