Sreda, 20. 3. 2019, 9.48
5 let, 1 mesec
Iztegnjeni sredinec Marjana Šarca #Argument #kolumna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,77
40
Naš aktualni premier je brez vsakega dvoma precej zagonetna figura. Obožuje gasilske veselice. Beži od športnih dogodkov. Hodi k nedeljski maši. Poje partizanske pesmi. Zato desne in leve združuje tudi takrat, ko jih očitno provocira. Že dolgo namreč ni nič tako zelo poenotilo obeh sprtih taborov kot odločitev Marjana Šarca, da zavrne termin za nastop pred evropskimi poslanci in pred nekaj sto tujimi novinarji prihodnji teden v francoskem Strasbourgu.
Poteza je v hipu poenotila odzive tako zelo različnih političnih kalibrov, kot so Tanja Fajon (SD), Romana Tomc (SDS), Ljudmila Novak (NSi) in Igor Šoltes (Zeleni), ki bi se na povprečen dan težko strinjali celo o tem, da je cesta siva in nebo modro.
Zato je odločitev Marjana Šarca bodisi popolnoma nora ali pa ima v sebi nastavke genialnosti. Ker je meja med enim in drugim tenka, je fer, da na pamet ne izključimo nobene od možnosti.
Sramota, blamaža in zamujena priložnost, da nas sliši Evropa, ponavljajo njegovi kritiki z desne in z leve. Okej. Zdaj pa mi povejte, kdaj ste imeli nazadnje občutek, da nas je Evropa res (u)slišala?
Spopad za teran
Začnimo s čim manjšim. Na primer, s spopadom za teran. Aktualni predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker morda res ni človek, ki bi se pretirano "sekiral", ali pije slovensko ali hrvaško vino, dokler le ima še kaj v kozarcu. A to ne more biti vodilo njegove politike.
Čeprav je bil teran v uradnem listu Unije že leta 2004 zaščiten kot slovensko vino s planote Kras, je evropska komisija decembra 2016 sporočila, da Hrvatom dovoli izjemo pri uporabi tega imena. Nekdanji kmetijski minister Dejan Židan je takrat dvignil glas, da se s potezami komisije glede terana majeta ugled in naše zaupanje v institucije EU. Bil je glasen, a Slovenija v Evropi zato ni bila nič bolj slišana. Slovencem zato ni ostalo nič drugega kot tožba. Sodba naj bi bila spisana šele konec letošnjega leta.
Spopad zaradi meje
Dobrega pol leta kasneje, konec junija 2017, sta se Slovenija in Hrvaška spet znašli v evropskem ringu: arbitražno sodišče v Haagu dokončno razglasi potek naše južne meje. Jeseni 2018 pa nemški Spiegel razkrije, da Juncker pod vplivom hrvaškega državnega vrha že štiri mesece ignorira celo mnenje lastne pravne službe, ki pritrjuje večini slovenskih zahtev. "Juncker je naredil nekaj močno škodljivih korakov za prihodnost komisije," se je takrat jezila evropska poslanka Tanja Fajon. Bila je glasna, a Slovenija v Evropi zato ni bila nič bolj slišana. Slovencem zato ni ostalo nič drugega kot tožba. Kdaj bo spisana sodba? Kdo ve?!
Povzdignjen glas nič bolj slišan
So pa tudi trenutki, ko je slovenska politika popolnoma tiho z na las podobnim izplenom kot takrat, ko je glasna. Je julija 2015 kdo (u)slišal našega finančnega ministra Dušana Mramorja, ko je v Bruslju ostro nasprotoval odpisovanju grškega dolga? Ali pa ... Ste slišali kakšnega slovenskega politika, da bi se konec lanskega leta odločno uprl kapricam Bruslja, naj največja banka v državi za kazen, ker še ni prodana, zapre 15 poslovalnic? Seveda niste! In tudi če bi se, bi bil razplet popolnoma enak.
Veste, kaj hočem reči? Tudi če bi Marjan Šarec nagovoril Strasbourg, to še zdaleč ne pomeni, da bi bila Slovenija kaj bolj slišana. Če bi bila, potem britanski zunanji minister sredi Ljubljane najbrž ne bi govoril takšnih neumnosti. Smo po samo nekaj tednih že pozabili, kako zelo mučna situacija je nastala, ko je Jeremy Hunt sredi Ljubljane, v prisotnosti zunanjega ministra Cerarja razlagal, da smo za nekdanji satelit Sovjetske zveze danes še kar napredna država?
Smo po samo nekaj tednih že pozabili, kako zelo mučna situacija je nastala, ko je Jeremy Hunt sredi Ljubljane, v prisotnosti zunanjega ministra Cerarja razlagal, da smo za nekdanji satelit Sovjetske zveze danes še kar napredna država?
In ne nazadnje: kdo je že uvedel te govore predsednikov vlad pred Evropskim parlamentom? Kdo že vabi Marjana Šarca, naj naslednji teden evropskim poslancem za govorniškim pultom predstavi svojo vizijo Unije?
Oh, pa res, isti Antonio Tajani, ki je še 10. februarja, ob italijanskem dnevu spomina na žrtve fojb v Bazovici pri Trstu, s pozicije šefa evropskega parlamenta poskušal zanikati fašizem z izjavo, da "je tu končalo na tisoče nedolžnih žrtev", ki so jih vojaki z rdečo kapo pobili "samo zato, ker niso spustili italijanske zastave".
Iztegnjenega sredinca mu ne bi mogli zameriti
Veste, kaj hočem reči? Tudi če bi Marjan Šarec s svojim neprihodom v Strasbourg vsem tem Junckerjem, Huntom in Tajanijem v resnici samo pokazal svoj iztegnjeni sredinec, mu tega ne bi mogel pretirano zameriti.
Je pa v njegovi odločitvi gotovo tudi nekaj notranjepolitične preračunljivosti. Z njo se bo pred bližnjo kampanjo za evropske volitve izognil bolečemu seciranju, skozi katero je šel zdaj že skoraj legendarno ponesrečeni nastop Alenke Bratušek na CNN: "We don't need money, we just need time." *
Da niti ne govorim o tem, da je razlaganje politične vizije pred evropskimi poslanci in šefom parlamenta, ki jim mandat poteče čez dobra dva meseca, v resnici nekaj podobnega, kot če bi Šarec leta 2019 o viziji slovenskega gradbenega sektorja spregovoril pred Ivanom Zidarjem.
Je odločitev, da naslednji teden ne gre v Strasbourg, torej popolnoma nora ali je genialna? Oh, kaj pa vem!
* "Ne potrebujemo denarja, le čas."
40