Izposojevalnica denarja

Vsaj v tem slogu lahko razumemo ideje Finske, da vztraja pri zahtevi za posebno zavarovanje posojil Grčiji. Vprašanje seveda ni, kaj to pomeni za siceršnja posojila držav Atenam, ker že sama logika finskih želja predpostavlja, da tega denarja ne bomo več videli. Prav zato je povsem razumljivo ogorčenje nekaterih drugih držav, ki si tovrstnega zavarovanja niso skušale izbojevati, a si ga nedvomno želijo, saj se doma soočajo z resnim odporom v javnosti.

Tako tudi nemška kanclerka, ki je nedavno skupaj s francoskim predsednikom dala vedeti, da je za predstavo, oprostite, za evro, dejansko pripravljena izumiti marsikaj, kar bodisi v nekakšni obliki že obstaja (posebna vlada za evroobmočje) ali pa nima za sabo resnega razmisleka (kot pri davku na bančne transakcije, ki naj bi veljal le v EU?) ali pa se preprosto le sliši dobro, kot denimo zlato pravilo uravnoteženja javnih financ, a se sooča z nenaklonjenostjo v posamičnih prestolnicah.

Nemčija naj bi sicer načrtovala tesnejšo zvezo 17 članic območja evra, v kateri bi te poenotile svoje fiskalne, proračunske in socialne politike. Nekakšno Evropo dveh hitrosti, pri čemer resnici na ljubo že v območju evra lahko naštejete hitrosti, kolikor pač hočete.

Tarnanje, da Grčija denimo ali pa Portugalska, ne bi smele vstopiti v območje evra, je brezpredmetno. Razprava o tem, da bi ju bilo treba vreči iz evrokluba, pa je prepredena s svarili pred katastrofo, ki bi jo tak razvoj dogodkov prinesel. Da je Grčija zabredla zares globoko, kaže tudi to, da so predstavniki Evropske centralne banke, evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada prekinili svojo misijo, ker grške oblasti niso sprejele vseh potrebnih ukrepov in ne bodo dosegle zastavljenih proračunskih ciljev.

Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je Atene pozval, naj se zavedo resnosti nastalega položaja in uresničijo zaveze, če želi Grčija še ta mesec dobiti šesti obrok iz lani dogovorjenega mehanizma finančne pomoči.

Odhod iz območja evra bi najbolj zadolžene evropske države po izračunu ekonomistov švicarske banke UBS stal med 40 in 50 odstotki letnega BDP teh držav – zgolj v enem letu. Pri tem ugotavljajo, da je odhod iz območja evra zakonsko, politično kot finančno zapleten postopek, da pušča skorajda nič možnosti za tak korak. Za zgodbo o evru so si izposodili še znano uspešnico skupine The Eagles Hotel California ter njen znameniti verz, češ da se lahko kadarkoli odjavite, a oditi ne morete.

V tej prisilni igri reševanja tako ne preostane drugega, kot da politiki iščejo način, da svojim domačim finančnim interesentom z lastnimi (političnimi) sredstvi zagotavljajo zavarovanja za posojila, ki jih sicer ne bi nikoli vrnili.

Finska je šla v tej politični krizi (ali pa krizi politikov), ki nadgrajuje ekonomsko krizo, še malo dlje. A to je zgodba brez konca, ki bržčas terja drugačen način delovanja evroobmočja. V njem bodo nemara, kot piše Spiegel, bogatejše države institucionalizirano pomagale revnejšim, pri čemer pa bo treba postaviti omejitve. Odgovornost za svoje dolgove je bržčas ključna.