Izgubljena avtocesta

V psihoterapijo, k bioenergetikom, v meditacijo, jogo, preizkušajo se z vegetarijanstvom ali celo veganstvom. Iščejo odgovore pri šamanih in vedeževalcih. Zatekajo se v okultizem in poizvedujejo o smislu življenja pri alternativnih zdravilcih. Če jim to pomaga, potem je to dobro. Vsak ve zase, kaj ga razbremenjuje, kaj navdihuje. Dokler tega ne spozna, išče.

Vožnja ponoči je terapevtska. Ko me je kdaj mučila nespečnost, sem se šel vozit z avtom po Sloveniji. Najraje do Razdrtega po avtocesti in potem počasi nazaj po stari cesti. Nekoč je tako močno snežilo, da sem se znašel v prizoru iz Andersenove pravljice Snežna kraljica, ki sem jo bral še kot otrok; goste, vedno večje in debelejše snežinke padajo po steklu in ustvarjajo belo zaveso pred snopoma avtomobilskih žarometov. Skoraj sem že videl silhueto Snežne kraljice, kako drsi na svojem vozu pred menoj ...

Ko sem se kdaj peljal po popolnoma prazni cesti, sem imel občutek, kot da se peljem na konec sveta. Saj sem tudi se – na konec Evrope. Nekaj dni sem se vozil na Nordkapp in prav takrat sem imel na zapuščenih norveških cestah podoben občutek: da sem ostal sam na tem planetu, da sem edini človek, ki se ponoči vozi in posluša drugi program norveškega radia, na katerem voditelj s prijetno mehkim, a rahlo melanholičnim glasom izpolnjuje želje nespečnim poslušalkam. V redko poseljenih predelih severne Norveške, kjer so razdalje med posameznimi mesti precejšnje, je poslušanje radia še vedno nekaj neizbežno spontanega in zato tudi lepega. Radio vibrira posebno toplino.

I.

Potovanje na skrajni sever Evrope je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju, saj sem šel na pot sam. Samega sebe sem prenašal vseh osem tisoč kilometrov. Ure in ure samotne vožnje. Spoznal sem, kaj pomeni biti sam s sabo takrat, ko je narava tako lepa, da samo ostrmiš in ne moreš misliti na nič drugega. A biti sam s sabo v takšnih trenutkih lahko prinese tudi nenadno žalost, ko se zaveš, da ob tebi ni nikogar, s komer bi lahko delil občutke prvinske izpolnjenosti in sreče. Človek mora srečo deliti.

Spominjam se fjordov, ki sem jih prevozil, neskončnih smrekovih gozdov, skozi katere se je vila cesta. Zlasti imam v spominu potoke, rečne brzice in vsa jezera. Z večernimi meglicami, kot zrcalo gladko površino ali drobnim otokom, ki se je dvigoval sredi jezera kot privid novega sveta.

Spominjam se majhnih lesenih hiš ob cesti, mimo katerih sem se vozil ponoči, v mraku, ki je značilen za poletno obdobje svetlih noči. Lične, v svetle barve odete hiše, ki so se pojavljale ob cesti kot svetilniki na obali. Na njihovih oknih so stale majhne svetilke, ki so razsvetljevale steklo in prosojne zavese. Drugi program norveškega radia in razsvetljena okna so dajali občutek topline in varnosti. Ko sem prevozil maloštevilna naselje ali vas in so razsvetljena okna poniknila v mraku, sem imel občutek, da zapuščam obalo in se znova podajam ven na odprto morje, na ocean.

II.

V Berlin nikoli ne letim ali potujem z vlakom. Vedno grem z avtom. Tako sem se navadil. Nočna vožnja skozi razgibano avstrijsko in bavarsko pokrajino, pod gorami, ki v polni luni mečejo neskončno dolge sence na svet pod seboj, je meditativna, vedno me umiri in spravi v posebno stanje, ko sem sprijaznjen, spravljen sam s seboj in svetom okoli sebe. Ne maram, ne potrebujem sopotnika, najraje sem sam. Telo se prepusti avtomatizmu, roki objemata volan, telo se pogrezne v sedež in sprosti. Včasih potrebujem glasbo, skozi katero se vožnja izrisuje v vedno novih odtenkih domišljije. Včasih je najlepša tišina, ki jo dopolnjuje enakomerno brnenje avtomobilskega motorja. So trenutki, ko opazujem okolico in s pogledom zajamem čim več podrobnosti, četudi pogreznjenih v mrak, ki ga osvetljuje kvečjemu polna luna. In so trenutki, ko ne vidim ničesar, zgolj cesto pred seboj. Oči gledajo, misli so drugje. Telo se odziva refleksno, kot robot. Lahko minejo minute, pol ure ali celo več, da se z mislimi spet vrnem v telo in prevzamem nadzor nad robotom, ki vozi avto.

Veliko različnih avtomobilov sem preizkusil na tej poti. Z vsakim sem vzpostavil drugačen odnos; kot da bi šlo za živo bitje, za žival, s katero je treba komunicirati, jo gladiti, božati, se pogovarjati z njo. Morda v resnici verjamem, da ima tudi avto dušo in da nas čuti. Da prepoznava naša čustva, dobra ali slaba, ljubezen ali sovraštvo, dobroto ali kruto brezbrižnost. Morda podzavestno to upoštevam na svojih dolgih vožnjah na sever, ko vozim nežno in čuteče. Morda me zaradi tega še nikoli ni noben avto pustil na cedilu. Če bi me, bi bilo to zame skoraj tako kot izdaja.

III.

Moderna klasika med vožnjo je magična. Michael Nyman ali Philip Glass. Arvo Pärt, Alexandre Desplat. Pa Ludovico Einaudi, Gabriel Yared, Zbigniew Preisner in Yann Tiersen. To so moji najboljši nočni prijatelji in tovariši. Ko se vozim, mi pomenijo več kot vsa družba tega sveta. Z mano so v toplih poletnih nočeh, ko zunaj utripajo vlažni gozdovi in zrak diši po cvetovih lipe in kostanja.

Peljejo me skozi hladne, deževne jesenske noči, v katerih se s hribov priplazijo nizki oblaki in zakrijejo cesto, ki se kot temnosiva kača vije proti obzorju. Dajejo mi upanje v mrzlih zimskih nočeh, ko je promet v nekdanji Nemški demokratični republiki redek kot v oddaljenih severnih prostranstvih. Takrat se zlijejo v posebno simfonijo z zvoki brisalcev, ki rahlo škripajoč odrivajo snežinke z vetrobranskega stekla.

Vožnja skozi noč, včasih zasanjana in počasna, drugič hitra in hladno razumska, skoncentrirana, kot da bi šlo za življenje. Avtoceste, ki povezujejo svetove. In ljudstva med njimi. In izgubljene posameznike v oceanu narodov. Ceste sprožajo naše intimno doživljanje prostranstev dežel, skozi katere enkrat potujemo kot intelektualni duhovi, drugič kot zombiji, turisti. Vsake toliko nas ima, da bi odprli okno in zakričali v veter svojo veliko skrivnost. Kaj je to, kar nas žene? Zakaj tolikšen nemir? So to zgolj drobci v doživljanju nečesa, kar nam daje občutek svobode? Najprej ves ta nemir, da je na koncu – tihi mir.

"Absorbing, mysterious, of infinite richness, this life." (Virginia Wolf, Mrs. Dalloway)