Internacionala v času individualizma

Kot kaže, ima gibanje Occupy Wall Street precej močan vpliv na stanje duha v državi: približno dve tretjini vprašanih menita, da obstajajo "zelo močni" ali "močni" konflikti med bogatimi in revnimi. Med družbenimi konflikti se je ta znašel na prvem mestu – za njim so tako konflikti z emigranti kot tudi rasni in generacijski.

Gibanje Occupy se je medtem uspešno internacionaliziralo, vendar se kljub temu nekako zdi, da izgublja intenzivnost. Dejstvo je, da po začetnem zagonu ni uspelo trajno spodbuditi ljudskih množic. Te zgodbe sicer še zdaleč ni konec, vendar se trenutno zdi, kot da so aktivistom pošle zaloge moči in idej.

Tukaj se je zdaj treba vprašati, kaj je tisto, kar bi lahko povezalo 99 % v upoštevanja vredno silo, ki je ne bi mogel ignorirati nihče. Če se enkrat za spremembo pustijo same ideje ob strani in se pogleda oprijemljivejša materija, potem bi se lahko reklo, da je množice v zgodovini vedno povezovala neka pesem, ob kateri so kljubovalno korakale proti sovražniku. Francozi so imeli Ça ira in Marseljezo, Sovjeti so si sposodili Internacionalo in Po dolinam i po vzgorjam, Slovenci Naprej zastava slave … Skratka, protestniki bi potemtakem v skladu s svojim mednarodnim značajem verjetno morali posvojiti Internacionalo. Če se človek potrudi – kar vsekakor ni lahka naloga – in si zamisli množico pred Wall Streetom, kako poje Internacionalo, potem si lahko zamisli tudi, kako se ta sesuva kot Jeriho.

Težava pri Američanih je v tem, ker pri njih Internacionalo pojejo solisti. Ta zvezdniški sistem pa kaže, da zadeve absolutno ne razumejo: Internacionala se vendar poje v zboru, torej skupaj z drugimi! V ZDA je liberalistični individualizem družbo uspešno razstrelil na atomizirane posameznike. Sicer pa tudi drugje ni bistveno drugače: v Sloveniji znajo peti samo še Primorci – ob njihovem Vstajenju Primorske se vedno čuti pristni patriotski duh (po novem se menda vstane že na začetku in ne šele pri zadnji kitici). Kakšna Zdravljica podobnega naboja prav gotovo nima, saj je za kaj takega preveč anemična. Nekateri ljudje so pač pomešali vse žanre in ne razumejo, kaj himna v svojem bistvu je (hýmnos v stari grščini pomeni hvalnico oz. slavospev, do katerega so pri Homerju upravičeni le heroji in bogovi, od katerih pa ni nihče individuum, kot mislijo srednješolske profesorice slovenščine, marveč so vsi neločljivo prepleteni s skupnostjo). Le kaj je bilo narobe z Zastavo slave? To pesem so vendar peli tako partizani kot tudi domobranci, ki so jo imeli kljub prisegi Hitlerju najbrž rajši od kakšne Horst-Wessel-Lied. Ali je sploh mogoče najti kaj bolj povezovalnega? Ob tem je treba priznati, da so bili v Sloveniji komunisti praktično edini, ki so vsaj približno vedeli, kaj je to država – od osamosvojitve naprej se namreč vsi obnašajo, kot da so jo zadeli na tomboli.