In, kje boš pa ti za novo leto?

Samo dve vprašanji sta, na kateri lahko računamo vsako leto in čeprav gresta vsem na živce, ju ne le slišimo vsakič znova, ampak ju ob pomanjkanju domišljije ali iz ne vem kakšnega pritiska nadležne tišine včasih izustimo tudi sami. Kje boš za novo leto? V najstniških letih smo se to spraševali v upanju, da bo nekje kakšna res dobra zabava, na katero bi se lahko povabili, ampak na srečo me je pritisk tega, da bi se moral tisto zadnjo noč v letu zabavati kot nikoli doslej, zapustil precej hitro. Za seboj imam že dolgo kariero uporabe edinega pravega odgovora: doma. Obenem sem tudi dovolj stara, da me zaradi tega prav nihče ne pogleda več zmedeno ali bog ne daj celo pomilovalno. Staranje je kul, vam rečem (gube pa pač nikoli ne bodo, a vsekakor so bolj dobrodošle kot izraz kamnite race). Starejši kot si, manj te gane pritisk okolice. Čakanje novega leta je najbolj luštno takrat, ko si otrok in si lahko enkrat za spremembo buden celo do polnoči, za nameček pa lahko morda celo poskusiš šampanjec. Ko si otrok, ti še nihče ne teži s tem, kje boš in ali imaš kakšne zaobljube, pa če boš imel na sebi rdeče spodnjice, ker to menda pomeni uspešno ljubezensko življenje v novem letu. Če izvzamem trenutek, ko sem – vsa prepričana, da dedek Mraz obstaja – zraven jelke zagledala kolo, je moj najljubši vsakoletni novoletni spomin tisti na "prskalice". Iz sosednjih blokov so streljali signalne rakete, sosedje so tako ali tako vso noč v rednih intervalih metali petarde na trato pred vhodom, jaz pa sem lahko držala iskrečo se palčko in zdelo se mi je nadvse imenitno. Še vedno imam raje te palčke kot pa vse ognjemete. Imajo sentimentalno vrednost. So simbol otroškega pričakovanja. Ko si odrasel, ne čakaš več toliko novega leta kot to, da mine in se stanje znova normalizira, pa čeprav ob polnoči nihče ne pritisne gumba za ponastavitev, kot bi si marsikdo želel, ampak le nadaljujemo cikel.

Ko sem bila malo starejša, sem lahko za novo leto skočila do sosede, še pozneje sva lahko obe naredili kakšen krog po soseski. Potem je prišlo krajše obdobje iskanja žurov. Kakršnihkoli, samo da so. Bog ne daj, da bi ti bilo za novo leto dolgčas. Na srečo še nismo toliko zamerikanizirani, da bi ob odštevanju iskali nekoga, ki bi ga lahko poljubili (ali pač?), kot da je to najpomembnejša stvar, ki jo lahko narediš v vsem prihajajočem letu. Kot da bo to zaznamovalo leto pred tabo. Trenutek, ko se ura iz 23:59 spremeni v 00:00, sem dočakala že marsikje, razen ene ali druge mimobežne zabave ali svaljkanja pred televizorjem pa se najbolj spomnim tistega, ki je za obrat ure poskrbel med vožnjo v taksiju. Sneg je padal v ogromnih kosmih, s štirimi prijateljicami sem bila na poti iz ene obupno dolgočasne zabave na drugo še bolj obupno dolgočasno zabavo in mislim, da sem takrat dokončno dojela, kako nesmiselno je vse skupaj. Saj je luštno, pričakovanje in odštevanje in mini ježki, ki jih naredim za silvestrovo, deljenje in odvijanje daril – pač nekaj prazničnih ritualov, vse ostalo pa je samo balast, ogromna bovla preveč sladkega punča, ki ga v zajemalko loviš z lepljivimi rokami, medtem ko je vse, kar si želiš, le en dober čaj in stiskanje pod odejo. Tako kot vsak drug dan. Najboljših zabav se ne izplača iskati, ker so najboljše vedno naključne in neponovljive. Punč je precenjen.

Podobno gledam tudi na novoletne sklepe – še nekaj, za kar radi krivimo Američane. Ljudje imamo pač radi nove začetke, pa čeprav vsak začetek pomeni tudi konec (včasih na žalost, včasih na srečo). Če vam lista ne uspe obrniti vsako polnoč vsakega dneva, vam bo mogoče uspelo na tisto polnoč, ko se hkrati zamenja tudi letnica. Razumem simbolno vrednost in nagnjenost do končnih obračunov, bilanc stanj ali karkoli, ampak prevelik pritisk pogosto vodi v propad ideje. Podobno kot pri iskanju najbolj oh in sploh žura. Lahko bi torej kovala sklepe, kako bom z novim letom začela z jogo za obraz, nehala večerjati sladoled, se pobliže spoznala s kakšno na novo izumljeno čudežno vadbo a la fiziolates, si vsaj enkrat na mesec privoščila masažo, prebolela svoj odpor do pilic in bolj redno čistila okna. Mogoče. A takšne sklepe tako ali tako sklepam in od-sklepam vsak dan. Tiste ta prave sprejemam takrat, ko je čas pravi in tega mi vsekakor nikoli ne more določiti koledar. Nikomur ga ne bi smel.

So tudi želje. Saj veste, zdravje, ljubezen, denar, sreča, v takšnem ali drugačnem vrstnem redu. V osnovi si tako ali tako vsi želimo istih stvari, vsak dan v letu. Vrečo denarja, neobdavčeno in brez dna, popolno zadnjico, ki ji fitnesa ni treba videti niti od daleč, idealnega partnerja, petindvajseto uro v dnevu in nobene potrebe po bližnjem srečanju s kakršnokoli zdravstveno ustanovo. Pogodba, ki bi jo ob novem letu podpisal vsakdo. Če imam lahko le en mali, osebni aneks, potem prosim, če lahko za nekaj dogodkov iz letošnjega leta uredimo prepoved približevanja tako v oblikah ponovitev kot s pomočjo spomina, jaz pa se bom tako kot ponavadi v prihodnosti trudila delati čim manj slabih bedarij in čim več dobrih. Čim manj napačnih odločitev. Obeti so dobri – zdi se mi namreč, da mi gre z vsakim letom bolje. Saj pravim, da je staranje kul (pa ne samo zato, ker ti začne pešati spomin in ker je en od ključev do sreče tudi slab spomin). Če mi bo le uspelo povezati vse dobre stvari v culico in paziti nanjo, potem mi ne bo hudega. Nobenemu od nas ne bo. Pa vse najboljše, Zemlja. Ali moderna zgodovina. Civilizacija. Gregorijanski koledar? No, vse najboljše, pač.