Imeti ali ne imeti rad praznike?

Verjetno je podobno tudi z današnjimi otroki, a vseeno se mi zdi skoraj fascinantno, kako je Božiček počasi, a vztrajno prevzel vlogo dedka Mraza. Tudi če bi starši hoteli svojega otroka navaditi na dedka Mraza, bi imel težavo, če vsi njegovi sovrstniki upoštevajo Božička. In v resnici seveda vem, od kje se je vzel Božiček, tako kot vem, od kje se je vzel dedek Mraz, da ne pozabimo na Miklavža. Komunist, kapitalist in kristjan. Ali Rus, Američan in škof. Lepa druščina. Takšna za v šale. Božiček se mi je od nekdaj – no, odkar pač vem zanj – zdel preveč kičast. Nikoli ni šlo samo zanj in njegovo rdečo trenirko, ampak je bil tam še en trop jelenov, vsak s svojim imenom, pa škratje in Božičkova žena ter vsa razdelana štorija o njegovem domovanju in delavnici igrač. Z Božičkom je prišla tista ameriška pocukranost o ljubezni in povezanosti, božičnih čudežih in podobnih rečeh, ki jih lahko prebavim le v kakšnih treh filmih od ducat, ki nam jih vsako leto znova servirajo na malem ekranu. Na televiziji eno leto v resnici traja deset ali dvajset let. Očitno na svetu pač ni dovolj božičnih filmov (čeprav bolj sumim na to, da na svetu ni dovolj programskih direktorjev z vsaj enim vretencem drznosti in domiselnosti). In jaz bi pravzaprav morala biti idealna odjemalka vseh teh bedarij; en del mene vsako leto ždi in čaka, kdaj se bo lahko manifestiral v vsej svoji kičasti absurdnosti, posnel kompilacijo najbolj osovraženih božičnih pesmi, spekel najbolj risankaste piškote, na glavi nosil obroč z rogovi in iz škatel za jajca ustvarjal okraske. Res, vsako leto je v nizkem startu in najočitnejši dokaz tega je dejstvo, da me Last Christmas nikoli ni motil, pravzaprav bi ga potrebovali še več, a začuda tega najbolj osovraženega komada letos sploh še nisem slišala (razen na lastno pobudo) in zdi se mi, da se čezenj vsi pritožujejo samo zaradi neke čudaške skupinske navade. A raje Last Christmas trikrat na uro kot petarda (zakrinkana v pravo malo granato) enkrat na dan. Hvala. Na določenih delih sveta lahko poslušate pokanje tudi brez praznikov; vabim vas k obisku in nadgradnji razmesarjenih prstov. In ne, petardomanom ne želim poškodb, ampak pameti (v resnici pa obzirnosti).

Kakorkoli že, podobna skupinska programiranost nas decembra pošilja v trgovine in čeprav bi lahko že davno nehala biti naivna, še vedno domnevam, da je s popularizacijo Božička prišlo tudi do zasuka pri nakupovalnih navadah – vsako leto znova namreč upam, da je večina ljudi z nakupi opravila že do božiča in bo zato tisti teden pred novim letom naval na trgovine malo manjši, a seveda se motim. Zelo. Vsako leto znova si tudi obljubim, da bom z vsemi nakupi daril opravila že na začetku meseca, pa mi to seveda nikoli ne uspe. Ne morem se odločiti, ali je huje vedeti, kaj iščeš (ker tega tako ali tako ne boš našel), ali pač iskati po trenutnem navdihu (oziroma po trenutni ponudbi), vem pa, da me bolj kot gneča v trgovinah raztogotijo ogrevalne navade v teh. Krasni smo, res, ločujemo odpadke sto na uro, pozimi pa ogrevanje našponamo do najvišje jakosti. Nikoli ne bom razumela logike, da prodajalci za pultom delajo v kratkih rokavih, kupci pa imajo v svojih plaščih malo privatno savno. Ne vem, od nekdaj imam občutek, da bi morale trgovine stremeti k temu, da je kupcu čim bolj udobno, a vsak novi obisk nakupovalnih centrov me prepričuje kvečjemu o nasprotnem.

Povsem pa razumem logiko praznikov ob koncu leta. Posebni so. A ne na način vrstnika, ki bo nekoč dobil Nobelovo nagrado, ampak na način tistega hecnega strica, ki ga ima menda vsaka družina. Prazniki so mi tako na nek način pri srcu, ker so kot tista res grozno narisana slika, ki jo moraš imeti rad, ker je pač prišla izpod rok tvojega devetletnika, ali zažgani piškoti, ki jih poješ, ker jih je pač naredila tvoja mama in jih za nameček še preimenuješ v zamorčke. Praznike je tako lahko sovražiti, da je izražanje prezira do njih bolj "mainstream" kot karkoli drugega. Bolj čredno. Bolj pričakovano. Meni pa so običaji in navade pravzaprav všeč; cenim praznike, ki se vrtijo okoli hrane (in skoraj vsi prazniki se vrtijo okoli hrane), še posebej pa cenim kič ob dnevih, ko je dan najkrajši in luči na koncu predora kar ni in ni. Lučke, dogajanje v mestu in trgovine, odprte tudi takrat, ko so ponavadi zaprte. Čeprav imam raje dedka Mraza sem očitno otrok kapitalizma in imam rada trgovine, ki delajo pozno in vedno. Navsezadnje bi radi bili neka prestolnica, pa moraš trgovine, ki bi bile odprte 24 ur na dan, iskati z zemljevidom (našel pa jih boš samo z avtom, najverjetneje na bencinski črpalki).

Pomanjkanje odprtih trgovin in časa je moj izgovor, ko sem spet tista, ki ji ob decembrskih družabnostih prinesejo kakšno malenkost, sama pa seveda nima nič, ker, resno, kdo pa ima v tem hektičnem decembru čas razmišljati še o malih pozornostih za 87 najbližjih prijateljev? Vedno sem mislila, da je dovolj krasno že to, da se nam sploh uspe dobiti pred novim letom, čeprav mi nikoli ni jasno, zakaj bi se vsi dobivali ravno pred novim letom, ko pa je januar tisti, ki je malo bolj počasen in osamljen in bi bil zagotovo neznansko vesel, če bi ga povabili k svoji mizi. Januar je mesec, ki prinaša čudaško zatišje po decembru, čeprav je prav december tisti, ki nam v bleščečem papirju prodaja mir, povezanost in ostale božične valute. V resnici je december samo mama vseh koncev meseca, tedna ali dneva, in bolj kot miru namenjen temu, da hitro naredimo še tisto, s čimer smo odlašali vse leto. Pa čeprav so to materialne pozornosti za tiste, ki jih imamo najraje. Bog ve, da smo se pri nakupovanju zelo namučili. Zadnja tlaka leta je opravljena, vsi se lahko pretvarjamo, da smo pripravljeni na simbolični nov začetek.