Igre s talci

Vsakdo, ki je že v živo videl ozke, turistično obljudene in čudovito pregledne morske prelive med Turčijo in bližnjimi grškimi otoki (Lezbos, Kos), se lahko samo nasmehne ob trditvi, da gre pri prevozu migrantov za tihotapljenje ljudi.

Pregovorno brezkompromisna vojaško-policijska oblast v Turčiji pri prehodu turške meje normalno ne spregleda niti psa, kaj šele otroka; in prav ta oblast naj bi na majceni morski čistini v velikosti Piranskega zaliva vsakodnevno "spregledala" tihotapljenje pet tisoč ljudi! To je enak nesmisel kot trditi, da vlaki pred slovensko mejo puščajo migrante brez vednosti hrvaške države.

Angelin jezik med Bosporsko ožino V premikanju deset- in stotisočglavih množic prek Balkana je avtentična le želja posameznih migrantov, da bi iz brezperspektivnega okolja begunskih taborišč v Turčiji ali propadlih avtokratskih azijskih režimov čim prej prišli do obljubljene dežele Nemčije.

Vsa preostala logistika in tehnologija njihovega razlivanja prek Balkana pa sta manipulantsko zrežirana politična igra s talci med Turčijo in EU. Angela Merkel je s povabilom Sircem nepremišljeno stegnila jezik, nato pa ji ga je Erdogan takoj nespodobno potegnil iz ust in ji ga izsiljevalsko ukleščil med Bosporsko ožino.

Migrantskih talcev turškim oblastnikom pač ni težko spodbuditi za pot v obljubljeno deželo EU. V begunskih taboriščih, kjer že leta životarijo, je mafijska mesoreznica edina realna osebna usoda in vsak razumen človek želi iz tega brezperspektivnega pekla rešiti sebe in svoje bližnje.

Če tem nesrečnim ljudem nekdo še naslika pravljične FB-podobe bogate in darežljive Evrope in jim ob tem prišepne, da je priložnost enkratna in časovno omejena, ni težko razumeti nestrpnih množic, ki pljuvajo po slovenskih in avstrijskih "dobrodelnežih", ki bi jih radi po neki svoji birokratski ali humanitarni logiki sprejeli in oskrbeli.

Ste že kdaj na hitenju do letališča obstali na cesti, ki jo je zaradi lokalne kravje veselice zatrpala množica rajajočih planšarjev? Čeprav vam vsak od njihovih rdečeličnih obrazov skozi okno avtomobila veselo ponuja kos sira ali klobase, bi najraje tulili od besa ob misli, da vam bo čez dve uri odpeljalo letalo. Zataknili bi mu klobaso v ...

Bratje v igri Turkom ob jezikavi Angeli ni bilo težko speljati ponižane človeške reke iz svojih begunskih taborišč v balkansko strugo; s tem si nižajo stroške za begunce in hkrati dobivajo v roke političnega asa, pred katerim bo ponižno umolknila Evropa. To, da Turčija tihotapcem omogoča tisočglavi dnevni tok beguncev do Grčije, ni nemoč njihove države, ampak namerna igra s talci proti EU.

Podobno je po drugi strani smešno trditi, da EU s svojo floto ne more zaustaviti, čeprav fizično, z zasidranimi ladjami, migrantskih poti čez tistih nekaj majhnih prelivov. Ker jih ne, gre očitno tudi na strani EU za namensko igro s talci, le njen scenarij je verjetno drugačen in ima druge cilje kot turški. Ampak v manipulaciji s talci so se očitno ujeli eni in drugi in politični nesporazumi so samo predstava za publiko.

Ime igre bomo izvedeli prepozno Edino, kar je pri vsej igri avtentično človeško in česar ni težko razumeti, je želja migrantov po boljšem življenju in svobodi; a hkrati je tudi jasno, da je organiziranje njihovega prihoda v srednjeveškim hordam podobnih skupinah predvsem politična igra s talci – s tistimi, ki potujejo v sprovocirani človeški reki po Balkanu, in s tistimi, v katere se človeška reka zaganja in jim zaradi zrežirane scenografije zbuja srh in seje paniko. V tej igri smo zato talci vsi in namen igre kot vsake igre s talci je doseči največjo mogočo stisko, nezadovoljstvo, trpljenje in revolt vseh, enih in drugih.

Političnim igralcem, ki igrajo z nami, gre v resnici samo za to, da vsi skupaj, migranti in ljudje na njihovi poti, pridemo v stisko, iz katere ne bomo več videli racionalne rešitve. Enim igralcem bo ta naša stiska omogočila zamegljen pogled na njihove geopolitične cilje, drugi igralci računajo, da jih bomo v paniki, stiski in razsulu začeli vsi skupaj prositi za ukrepe, na katere kot svobodni in zavestni volivci nikoli ne bi niti pomislili, kaj šele da bi jih sprejeli. Ime in načrt te igre bomo izvedeli nekoč in seveda prepozno.

Mi pa smo se lahko vsaj nekaj naučili o sebi Igra s talci nam je jasno pokazala, da je Slovenija zgolj dežela, država pa zanesljivo ne. Država smo toliko, kot je UKC kardiokirurški center za otroška srca. Država smo toliko, kot zna naša diplomacija tiho in osredotočeno organizirati politične povezave, ki nam bi čez pet let prinesle vodenje katere od pomembnih evropskih agencij. Država smo toliko, kot je našim političnim voditeljem vnaprej znan namen in scenarij velikih EU-iger, kot je zdajšnja migrantska.

Iz zmedenega in neinformiranega vedenja naših političnih voditeljev je jasno, da smo zgolj obrobna dežela. Naši politično neinformirani voditelji so namesto državniškega miru in odločnosti polni balkanskih strahov in zdrah. Zato bi enkrat panično zidali zidove, čez pet minut ljudi zapirali v ograde, čez deset pa jih naganjali iz države.

Vmes pa jih naganjajo v avtobuse in v kolone in spet v avtobuse in v ograde in na vlake ... Naše vrhunske "deželne" institucije ob tem sploh ne vedo, kaj se dogaja v EU, in ne znajo predvideti razvoja političnih dogodkov niti za teden vnaprej; in če morda katera potihoma to celo predvidi, se vlada niti slučajno ne upa vnaprej in aktivno odzvati na dogodke, ki bodo šele prišli!

Kaj bi pa reklo javno mnenje, če bi se vlada tri dni prehitro odzvala na nekaj, česar v tistem trenutku še ni na TV, saj bi ji upadla priljubljenost v anketah! Zato se naša deželna oblast dosledno odziva šele na dogodke, ki so se že zgodili po TV. Naša politika je zgolj PR, resničnostni šov, namenjen vzburjanju ljudi ob najbolj vsakdanjih banalijah. Do prihodnjih volitev.

V resnici pa gre zgolj za dolgočasno igro s talci V resnici to, kar se nam dogaja, niti ni posebna novica. Migranti so politična rutina, zato je za svetovne medije tetovaža kanadskega premierja mnogo bolj zanimiva novica, da o nogometu in razkritih bradavicah igralk sploh ne govorim. Ljudje, ki hodijo v kolonah, bi pač radi čim prej prišli na cilj, kamor so jih povabili, zato pa so se odločili za pot.

Panika je zato odveč, človek je sam sebi največji talec, dokler se ne reši strahu. Potem bi skrben gospodar moral le odločno pristopiti h gospe Angeli in dobiti od nje podpisano naročilnico za prenočitvene in transportne storitve, da ne bodo ob koncu leta naše železnice imele še večje izgube.