Igra v peskovniku

Zadnje čase skoraj ne morem več odpreti resnega medija, ne da bi naletel na gospodarsko novico, ki me v trenutku spravi v slabo voljo. Celo če se uprem skušnjavi prebiranja gospodarskih rubrik. Včeraj sem na primer zasledil napoved ene mednarodnih organizacij, ki pravi, da bo Slovenija v aktualnem letu znova padla v recesijo. No, tehnično gledano smo že tam. Bolj zanimiv in pomenljiv je bil drug podatek, in sicer da bosta med vsemi vzhodnoevropskimi članicami Evropske unije v recesiji le Madžarska in Slovenija. To pomeni, da v drugih državah očitno delajo nekaj prav. Še bolj pa, da mi očitno delamo nekaj močno narobe.

Ali ste opazili zanimivo dejstvo, da bosta letos v recesiji dve državi, ki poleg meje delita tudi lastnost, da so oblastniki zadnjih nekaj let marsikaj delali v nasprotju ne le z evropskimi pravili in praksami, ampak tudi z ekonomsko teorijo. In običajno celo z zdravo pametjo. Še eno zanimivo dejstvo pa je, da so nas v to "ugledno" družbo pripeljali ravno tisti, ki so nas pred zadnjimi volitvami pred njo strašili. Dežurni bav bav pa je zdaj pred težko nalogo, da nas pripelje v normalnost. Težka naloga, ni kaj.

No, to seveda ne pomeni, da smo popolnoma zavožen primer. Pa čeprav sta za nami dve izgubljeni desetletji, kar ni malo. Razvoj je običajno počasen proces in čez pet let še ne bomo padli na standard kake afriške države. Smo pa zagotovo lepo na poti navzdol. Naša tranzicijska vzvišenost, ko so nas tako vzhodnjaki kot zahodnjaki že kar malce rutinsko opisovali kot vzoren primer, se bo kaj kmalu razblinila v prazen nič.

V Evropi je nekaj držav, ki so se izkopale iz velike godlje in nadoknadile razvojni zaostanek. Zelo zanimiv primer je Irska, še pred tridesetimi leti ena najmanj razvitih držav zahodne Evrope. Z delovno aktivnimi ljudmi se lahko še vedno zapletete v zanimiv pogovor o drugačni, revni Irski. Ne tisti v obdobju velikih lakot pred stoletjem in pol, ampak tisti, v kateri so začeli svojo profesionalno pot. In ta družba se je v komaj desetletju in pol prebila v razvojno jedro stare celine in prvič v svoji zgodovini po razvitosti prehitela Veliko Britanijo.

Seveda pa se to ni zgodilo samo po sebi. Irci so v nekaj desetletjih potegnili veliko pametnih potez. Prvo pred več kot petdesetimi leti, ko sta premier Eamon de Valera in njegov naslednik Sean Lemass – oba nacionalista in veterana vojne za neodvisnost – zaradi herojskega statusa premogla legitimnost, da sta lahko Irsko gospodarsko odprla v svet. Ključno pa najbrž v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila Irska v tako slabem položaju, da je bila gospodarska rast najbrž statistični artefakt. Takrat so politika, gospodarstvo in sindikati sprejeli triletni Program za nacionalno okrevanje, sporazum in zavezo vseh partnerjev za delovanje v korist razvoja gospodarsko razsute države. Ta je natančno povedal, kaj bo kdo naredil in čemu se bo odpovedal. Za skupni cilj! Za tem programom so nastali novi, z razvojem so tudi naslovi postali bistveno bolj optimistični. Leta 2000 so v pogajanja vključili tudi nevladni sektor. Ključ do irskega gospodarskega čudeža je trden nacionalni sporazum o boju za razvoj.

Mi pa se raje igramo v peskovniku. Bizarno, že prvi zakon nove koalicije, zakon o vladi, bi romal na ustavno sodišče, če Socialni demokrati ne bi premogli potrebne modrosti. Pomagaj nam, kdor nam more!