Hop, Cefizelj, pa te imam

Nedelje znajo biti svinjsko dolgočasne. Nedeljska jutra še posebej. Zato sploh ne čudi (več), če je nekemu idiotu za volanom tako dolgčas, da se spravi bežati pred policijskim avtomobilom. Z neregistriranim avtomobilom, brez vozniškega dovoljenja, obvezno neprivezan, z dvema pajdašema ob sebi. Prav tako sploh ne čudi (več), da se v policistih hipno prebudi lovski instinkt in se predajo povabilu na pravo moško akcijo. Poligon se raztegne čez pol zaspane Ljubljane, z vsako minuto je zasledovalcev več, sirene tulijo, gume cvilijo, motorji rohnijo, semaforji ne obstajajo več. Ameriški akcijski triler, ko za zločincem divja nepregledna kolona policijskih vozil in se slepeče bliska od njihovih utripajočih luči, postane resničnost, le idiot za volanom poskrbi za suspenz in se na pragu Fužin zaleti v policijski kombi, poleti iz avtomobila, obleži in reševalno vozilo ga odpelje na urgenco. Nedeljsko jutro se utiri nazaj v predvidljive okvire, poročilo o desperadosu v neregistriranem cliu postane na marsikaterem portalu najbolj brana stvar dneva. Na nekem portalu sem med komentarji našel povezavo na YouTube posnetek neke divje vožnje. Nastal je že pred nekaj leti na Celovški cesti v Ljubljani, posnel ga je sovoznik v cliu, s katerim je voznik divjal za reševalnim kombijem med nujno vožnjo. Po nekaj minutah ga je pri Kinu Šiška, da bi bila akcija popolna, še izsilil in prehitel. Skratka, maksimalno debilna zabava. Prav ta voznik naj bi bil ubežnik, ki so ga policisti včeraj končno uspeli ustaviti. Recimo, da ta podatek drži: policisti so nas rešili pred neuravnovešenim testosteroncem, ki ga zadovolji le ubijalska doza adrenalina in se požvižga na vsa pravila. Bravo, policija. Morda pa niti ne bravo. Če je človek divjal po mestu že pred leti, je s tem športom očitno zasvojen. V bolnišnici ga bodo verjetno uspešno sestavili in pozdravili, mogoče bo šel končno malo sedet, a če ga strast le ne bo minila, bo že našel novega neregistriranega clia in nove divjaške izzive. In ga bodo spet lovili. Po podatkih policije so imeli predlani v primežu 2700 državljanov, ki niso upoštevali njihovih ukazov, še leto prej so jih preganjali 3100. To ni malo. Pomeni, da verjetnost, da se boste kot nedolžen državljan znašli v okoliščinah, v katerih nekdo drug zaradi nečesa beži pred policijo, sploh ni zanemarljivo majhna. Če gre za oboroženi rop, umor ali katero drugo skrajno zločinsko dogajanje, se je s policijskim zasledovanjem in lovom še možno strinjati. Seveda pa takšnih primerov ni tri tisoč na leto in prisegel bi, da se policisti prevečkrat spustijo v lov za zločinci tudi takrat, ko teža zločina (prekrška) tega ne upravičuje. Če se kaj neljubega zgodi komu od ljudi, ki so ob nepravem času na nepravem mestu, gre to pač na račun "kolateralne škode". Policija sicer trdi, da so njihovi postopki usmerjeni tudi v zagotavljanje varnosti in zaščite oseb, ki se na prizorišču znajdejo po naključju. Le kakšno varnost in zaščito lahko pričakujete od osmih, desetih policijskih vozil, ki besno zasledujejo ponorelega voznika neregistriranega avta?

Pred leti (ne spomnim se, ali v času županovanja Tine Tomlje ali Nuše Kerševan) se je znanec z motorjem peljal po svoji strani ceste, ko sta mu nasproti pridivjala mladoletnik na motorčku in policist v avtomobilu. Ubežnik je nenadoma zavil v ulico na levi, policist je planil za njim in zbil nič hudega slutečega znanca. Trajalo je mesece, da je za silo zacelil polomljene kosti. Toda takrat je v Ljubljani veljal odlok, da policisti ne smejo loviti ubežnikov prekrškarjev oziroma ogrožati drugih ljudi. Ne vem, kdaj je ta odlok nehal veljati, prepričan pa sem, da bi ga v času, ko je mesto na debelo pokrito z varnostnimi kamerami in je policiji na voljo nepregleden arzenal vsemogoče iskalne ter sledilne tehnologije, lahko počasi spet vpeljali v veljavo.