Hočemo boljše zgodbe!

Spremljanje slovenskih medijev je postalo mučno opravilo. Najprej sem trpel zgolj kot davkoplačevalec in volivec, zdaj pa se mučim že kot pisatelj, scenarist, skript-doktor in režiser. Prižgete televizor in zagledate raziskovalnega evroposlanca, ki pripoveduje … Razlaga ... Pleteniči … Vi pa ne morete verjeti svojim očem in ušesom, vedno bolj jezni postajate. Precej znancev mi je omenilo občutek besa in razočaranja ob tem posnetku. Kaj se je zgodilo? Ljudje smo zgodbarska bitja, narejeni za pripovedovanje in poslušanje. Za zgodbo morajo obstajati stik med pripovedovalcem in poslušalcem, uravnoteženja in povezave. Poslušalec za kratek čas izključi nejevero in s tem ponudi pripovedovalcu možnost, da ga osvoji s pripovedjo. Če se izkaže, da zgodba ni bila vredna podarjenega časa in energije, se odzovemo čustveno – silovito okregamo pripovedovalca in se ga v prihodnje izogibamo. Pripovedovalec z izborom zgodbe pokaže, koliko ceni občinstvo. Če začne pripovedovati nekaj, česar nihče ne razume, mu je spodletelo in seje dolgčas. Tisti, ki ima poslušalce za idiote in jim pripravi primerno zgodbo, a se je pri oceni zmotil, požanje jezo in prezir.

Svojo hišo si zdaj gradim

Isti konec tedna sem v časopisu bral o gradbenem podjetju, ki je svojemu direktorju zgradilo hišo. Nato je direktor izstavil račun samemu sebi kot naročniku. Naročnik je plačilo zavrnil, češ, dela so bila slabo opravljena. Zavrnitev je prebral direktor podjetja, ji ugodil in samega sebe (kot stranko) oprostil plačila. Pred meseci smo lahko podobno zgodbo brali o obnovi hiše nekega politika, tudi kakšno stanovanje so že podarili na tak način in tako dalje.

Poskusite odmisliti konkretne ljudi, poslušajte zgolj zgodbo: kako dolgo v tem dopisovanju direktorja s samim sabo zdrži vaše zadrževanje nejevere?

Ali pa zgodba o našem velikem poslovnežu: "Istrabenz je do spremenjenih razmer na finančnih trgih generiral stabilen denarni tok, ki je izviral iz bančnih posojil." Dodajmo ji življenja in jo prestavimo v prvo osebo: Pokličem banko in rečem: daj milijon. Banka nakaže. Ko zmanjka, spet pokličem. Banka nakaže. Pokličem. Nakaže. Pokličem. Ko neha nakazovati, propadem.

Gospod podobnega kalibra je o svojem delu celo predaval na ekonomski fakulteti. Hm, so mogoče pripravili celotedenski dramski seminar o financiranju? Prvi dan: kako primete telefon in vtipkate številke (z vajami). Drugi dan: kako se odkrehate in s pravilnim poudarkom dahnete: "Halo?" (delo po skupinah) ... Peti dan: kako odložite telefon in z robčkom obrišete prstne odtise, da vam ne bi prišli na sled (raba sponzorskih izdelkov).

Bi radi poslušali zgodbo o izjemnem pogajalcu? Podjetje Plinfin je imelo za 23 milijonov premoženja, kupec pa je ceno zbil na 7.500 evrov.

Vi, draga poslušalka in poslušalec, pa se le čudite ob pripovedih: o, bravo, kakšen talent! Kakšna poslovna žilica! Kakšna zgodba!

Zgodbe za slehernika

Ne gre za izstopajoče primere, temveč za običajno stanje. Mediji so postali odložišča silno slabih zgodb, ki jim ne moremo verjeti, pa če bi še tako radi. V realnosti je vse mogoče, od marsovskih invazij do zdravnikov, ki bodo oživili trupla – a da bi nekdo milijonsko firmo ocenil na nekaj jurjev in drugi postal velik poslovnež zato, ker zna klicati na banko, je mogoče le v deželi brez kriterijev.

Kaj se je zgodilo? Ljudje sebe vedno precenjujemo. V majhnih družbah je raven narcisizma višja kot v večjih, torej se v Sloveniji precenjujemo še malo bolj. A naše precenjevanje prej ali slej trči ob realnost, ki mu postavi meje. O sebi lahko mislite, da ste najboljši potapljač na svetu, a morje bo odločilo, ali to drži.

Narodi pod tujo oblastjo na pravni sistem gledajo kot na sredstvo prisile okupatorja, zato smo Slovenci s samostojnostjo menili, da pravne države ne potrebujemo, saj pač nimamo več gospodarja, ki bi nam težil z redom in zakoni.

Pokazalo pa se je, da pravni red skrbi tudi za nekaj, česar se ob osamosvojitvi nihče ni spomnil: za kakovost zgodb. Pri naših nekdanjih gospodarjih, v Avstriji, zgodbic o gradnji brezplačne hiše samemu sebi ne bi upali pripovedovati po časopisih, saj bi vas kazensko kolesje hitro pograbilo.

Ker v Sloveniji ni te nevarnosti, zgodbe postajajo vedno bolj münchausnovske, lažnivi Kljukci se množijo – saj, roko na srce, pri nas "sve prođe" brez posledic, kot bi rekli Srbi. Ampak res vse.

Dandanes ima poslušalec že tistega, ki kvasi vsaj za odtenek manjše neumnosti, za modrijana.

Od kriminala do popevke

Zgodbe gospodarskega kriminala so ključne, saj ne izhajajo iz življenjskih potreb. Če človek ubije nekoga, se bo seveda izgovarjal in fabuliral – a znašel se je v hudi stiski. Prav tako tisti, ki je ukradel kos kruha, ker je bil lačen. Gospodarski kriminal je za zgodbe pomemben, ker ne nastaja iz nuje, temveč iz čistega pohlepa. Če si ga lahko privoščite, ste dovolj visoko na statusni lestvici, da so vaše osnovne potrebe zagotovljene.

Zato bi se morali spomniti toliko boljše zgodbe. In ker se je ne, vas posnemajo vsi, ki nastopajo v javnosti. Tako upada raven prav vsega, od šolstva do zabave. Vsakdo si lahko reče: Če je X s svojim klicanjem na banko lahko velik poslovnež, sem jaz s svojim kruljenjem lahko veliki pevec.

Tisto, kar se je začelo čisto nedolžno, s krajo davkoplačevalskih milijonov, se je razraslo v nekaj strašnega: netalentirano prepevanje po radijskih valovih.

Ljubitelji lepih umetnosti

Dobro, pa kaj so v resnici počeli policija, tožilstvo in sodstvo? Glede na število pisateljev, ki so šli skozi pravne mline (Pikalo, Smolnikar, Vojnović …), so očitno raje prebirali literaturo kot časopise. In če poskusite našteti priimke pravnomočno obsojenih za gospodarski kriminal, boste ugotovili, da jih je manj kot pisateljskih. Torej nikoli več ne bomo v zadregi glede prepoznavnosti svoje države. Če vas tujci sprašujejo po naši glavni značilnosti, povejte: Slovenija je tista tranzicijska država, v kateri je bilo končanih več procesov proti pisateljem kot proti gospodarskim kriminalcem.