Francoski socialisti in Romi

Kritična ost njene izjave se je nanašala na "varnostno politiko", predvsem na deportacije Romov. To politiko so na začetku ostro napadli socialisti, vendar je kmalu do nje postala zelo kritična tudi Cerkev, pozneje pa se je Sarkozy znašel v nemilosti še pri evropskih institucijah. Zanimivo je, da ob letošnjih deportacijah Romov kakšnih podobnih kritik ni bilo. Dobro, oglasile so se razne humanitarne organizacije, v pristojnih evropskih institucijah so začeli zadeve pozorno spremljati, očitno je tudi, da nekateri francoski socialisti niso najbolj srečni –Aubryjeva je po eni strani obžalovala rušenje romskih taborov, vendar po drugi strani ni želela javno kritizirati notranjega ministra Manuela Vallsa –, ampak na koncu se ni zgodilo nič posebno dramatičnega, nihče ni omenjal kakšnega novega poletja francoske sramote ali česa podobnega. Še najostrejši je bil Philippe Poutou iz Nove antikapitalistične stranke (NPA), ki je na strankarski poletni konferenci Hollanda obtožil, da pravzaprav zgolj nadaljuje Sarkozyjevo politiko, da med njima ni nobene razlike in tako dalje. Kdor je vsaj priložnostno spremljal francoske predvolilne debate, je ob zadnjih dogodkih gotovo vsaj malo presenečen. To je približno tako, kot da bi zdaj Janeza Janšo na premierskem položaju zamenjal Zoran Janković in kot prvo potezo predlagal vpis fiskalnega pravila v ustavo. Janši najprej najbrž ne bi bilo nič jasno. Potem bi gotovo postal jezen. Zelo jezen. Na koncu bi verjetno celo pobesnel. No, nekaj takega se zdaj dogaja Sarkozyju.

Kako je mogoče, da so francoski socialisti vso stvar izpeljali tako gladko? Odgovor je pravzaprav zelo preprost: Manuel Valls se je zadeve lotil z "jekleno roko v žametni rokavici". Njegov predhodnik Brice Hortefeux je očitno podcenjeval pomen komunikacije z javnostmi in se zato ni potrudil, da bi dogodke postavil v ustrezen kontekstualni okvir – njegovo komuniciranje je bilo, milo rečeno, katastrofalno. Skratka, razlika je pravzaprav zgolj v P. R. Konec koncev se Manuel Valls nima zastonj za "blairista", se pravi občudovalca življenja in dela Tonyja Blaira.

Jasno, vse zlo prihaja z Otočja. Tony Blair je med drugim izumitelj tistega, kar je Gertrud Höhler pred kratkim označila z izrazom "samopostrežna politika". Če so se na začetku stari torijci še lahko delali iz njega norca in se smejali tistemu "mi", v imenu katerega je napadal elite – mimogrede, Blair je obiskoval zasebne šole in diplomiral na Oxfordu, kar si sicer nekdo, ki spada v "mi", niti v sanjah ne more privoščiti –, če so se nekoč še čudili, kako lahko imajo tega človeka tako torijci kot laburisti za socialista, jih je najpozneje tedaj, ko je David Cameron nastopil v pogovorni oddaji, kjer ga je voditelj vprašal, ali je v mladih letih kdaj masturbiral ob sliki Margaret Thatcher, smeh minil. Skratka, gre za nov tip politika, ki se pretvarja, da ne spada med elito, ki potemtakem na eni strani želi uživati vse prednosti takšnega kvazielitnega življenja, na drugi strani pa odločno zavrača vse dolžnosti in odgovornosti, ki jih to življenje prinaša. Ogabno!

Blairist Valls, ki ga nekateri že vidijo v vlogi Hollandovega naslednika, je torej ugotovil, da zadnje ukrepe podpira večina Francozov – tudi volivcev socialistov. To pomeni, da s populističnim izkoriščanjem razpoloženja med ljudmi, ki je njegovim ukrepom naklonjeno, ničesar ne tvega. Se pravi, dela natanko tisto, kar ljudje hočejo. Ideologija ga pri tem seveda ne zanima, on je vendar moderen, postideološki politik. (Zanimivo, pred leti ga je ravno Aubryjeva pozvala k izstopu iz stranke – konec koncev je to, da je prav v socialistični stranki, očitno popolno naključje, prav lahko bi bil v katerikoli drugi.)

Za kakšno resno oceno Hollandove politike je sicer še mnogo prezgodaj. Neko upanje torej vendarle še obstaja, čeprav se vse bolj zdi, da gre pravzaprav za še eno različico istega, že videnega.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.