Francija in njena socialistična alternativa

Mnogi so si želeli, da bi se kandidata v stari socialistični maniri "raztrgala", vendar se ni zgodilo nič posebno pretresljivega in dramatičnega. Dan pred soočenjem sta namreč Vincent Peillon in Bruno Le Roux, dva najvidnejša hollandista, aubrystičnemu taboru poslala precej provokativno sporočilo: "Ukrotite svojo agresivnost in živce!" Čeprav nista uporabila pretirano diplomatske govorice, so strasti ostale varno v mejah sprejemljivega, kar je sicer glede na njihove spore v preteklosti v bistvu presenetljivo. (Pravzaprav bi bilo mogoče brez pretiranih posploševanj reči, da so spori in nestrinjanja nasploh značilnost levice – desnica se običajno mnogo hitreje in uspešneje konsolidira.) Če so francoski socialisti doslej veljali za "dinozavre", tako rekoč dežurne poražence, so se, kot kaže, v zadnjih mesecih stvari očitno radikalno spremenile. Po nepričakovanem šoku s Strauss-Kahnom, ki je v trenutku postavil na glavo vse njihove načrte, so se le zbrali in s svojimi nadaljnjimi koraki verjetno trajno spremenili nekatere navade v francoski politiki. Doslej je nekako veljalo, da stranke svoje kandidate izbirajo znotraj zaprtega kroga najožjega članstva. Socialisti so s to tradicijo prelomili in se začeli zgledovati pri Američanih: debate so postale javne, volil pa je lahko vsak, ki je podpisal izjavo, da podpira socialistične vrednote in plačal simbolični evro. V prvem krogu je tako sodelovalo približno dva in pol milijona volivcev. Kot je bilo mogoče prebrati v konservativnem Figaroju, je bilo med temi mnogo takih, ki ne spadajo med tradicionalne podpornike socialistov: nekateri so obupali nad Sarkozyjem, drugi so manipulativno podprli tistega kandidata, za katerega so ocenili, da ima najmanj možnosti za končno zmago. Ampak kakorkoli že, dejstvo je, da so bili nad takšnim pristopom navdušeni tudi nekateri vidnejši člani Sarkozyjeve UMP.

Socialisti so medtem dosegli pomembno zgodovinsko zmago, saj so prvič, odkar je bila ustanovljena 5. republika, osvojili senat. Kot kaže, se je – podobno kot na lokalnih volitvah v Nemčiji – Fortuna začela nasmihati levici. Zdi se, da prihaja do korenitih sprememb, ki bodo spremenile politični zemljevid Evrope, v kateri sta Nemčija in Francija že od samega začetka glavni politični sili, brez katerih se ne zgodi dobesedno nič. Z malce pretiravanja bi se zato morda lahko celo reklo, da bodo francoske predsedniške volitve za Slovenijo celo pomembnejše od domačih. (Ob tem je treba tudi vedeti, da bi tako Sarkozy kot tudi Merklova v anglosaksonskem političnem prostoru veljala za levičarja, Hollande in Aubryjeva pa za komunista.)

Večina analitikov se strinja, da med Aubryjevo in Hollandom ni kakih bistvenih razlik. Upoštevati je treba, da sta oba pri svojih programih precej omejena z že sprejetim programom stranke. Kljub temu se je ona nadvse trudila njega prikazati kot "mehkega" levičarja, se pravi bolj sredinsko usmerjenega. Ampak že samo dejstvo, da za njo stoji Strauss-Kahn, postavlja take izjave v precej čudno luč. Bolj kot za kaj drugega gre za značajske razlike oziroma za razlike v stilu vodenja. Najbrž se prav zaradi teh organsko ne preneseta. Ona je impulzivna, hitro spreminja razpoloženje, pogosto tudi mnenje. Brez dvoma je tudi bolj agresivna in konfliktna. On je zbran, hladen, v svojih nastopih ne kaže nikakršnih čustev. Je razmeroma nekonflikten in zna poslušati svoje sogovornike. Njegova pomembna prednost bi lahko bil tudi spol, kajti ne gre pozabiti, da so na prejšnjih volitvah ženske v glavnem podprle Sarkozyja. Veliko vprašanje torej je – to se resno sprašuje kar nekaj analitikov –, ali so francoske ženske pripravljene podpreti žensko kandidatko. Če bo prihodnji chef de l'Etat socialist, bo v mnogo večji meri kot zdaj "dirigiste", torej nekdo, ki bo težil k večjemu državnemu nadzoru bank in trgov. Kot kaže zdaj, imajo socialisti res dobre možnosti. Kajti Sarkozy bi volivcem najbrž še lahko razložil, zakaj ni izpolnil predvolilnih obljub, mnogo težje pa bo pojasnil, zakaj se njegovo ime pojavlja v povezavi s tako številnimi aferami. Ampak kljub temu ni za zdaj še nič odločenega.