Ponedeljek,
5. 3. 2012,
7.53

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 5. 3. 2012, 7.53

8 let, 10 mesecev

Fiskalni pakt ali zgodba o francosko-nemškem prijateljstvu

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Ko so voditelji držav oziroma vlad članic EU konec prejšnjega tedna v Bruslju podpisali fiskalni pakt, so mnogi govorili o "zgodovinski prelomnici".

Nasploh je na vrhu EU prevladoval nekakšen kompulzivni optimizem. Težko je sicer najti njegove temelje, ampak recimo, da je imel za udeležence vrha performativno vrednost. (No, Janez Janša kakšnega pretiranega optimizma ni izžareval, kar je po svoje razumljivo, saj mu ta v trenutnih razmerah taktično pač ne ustreza.)

V resnici podpis pakta sam na sebi ne pomeni dosti. Zdaj ga bodo morale članice doma še ratificirati. Tu pa se že najavljajo težave: Irska je napovedala referendum, predsedniški kandidat francoskih socialistov Hollande je od samega začetka paktu v zdajšnji obliki nenaklonjen in ob vse bolj verjetni zmagi na volitvah razmišlja o ponovnih pogajanjih o njegovi vsebini, celo Merklova bo morala doma prepričati opozicijo. Vprašanje je tudi, kako ga posamezne države podpisnice razumejo.

Celotno dogajanje okoli omenjenega pakta pa je dobilo povsem novo dinamiko v soboto, ko je Spiegel objavil senzacionalno novico o špansko-italijansko-nemško-britanski zaroti proti Hollandu, o njegovi politični ekskomunikaciji. (Kako se je v tej skupini zarotnikov znašel britanski premier Cameron, sicer ni najbolj jasno, kajti če kdo, potem bi moral za Hollanda navijati ravno on.) V nedeljo je potem prišlo tudi do prvega demantija nemške vlade in verjetno jih bo v tem tednu še kar nekaj. Kakorkoli že, pri Spieglu še vedno vztrajajo pri zgodbi.

Najprej je treba povedati, da Spiegel velja za resen medij in kot tak v Nemčiji uživa ugled in kredibilnost. Večina Nemcem njegovi zgodbi brez dvoma verjame. Sicer pa, ali ni sama kanclerka Merklova s svojimi dozdajšnjimi besedami in dejanji zgodbo že vnaprej napravila logično in verjetno? Ali ni s tem, ko je tako lahkomiselno prekinila tradicijo in se povsem odkrito vključila v predvolilno tekmo v Franciji, v bistvu sama na stežaj odprla vrata vsem tovrstnim spekulacijam?

Resnična ali ne, zgodba je že dodobra razburila nemško, francosko in tudi preostalo evropsko javnost. Nemški zunanji minister Guido Westerwelle je bil do Merklove zelo kritičen že pred tedni, v nedeljskem intervjuju za Zeit je v bistvu samo ponovil kritiko: "Vsem nemškim strankam svetujem zadržanost. Nemški strankarsko-politični spori se ne smejo prenašati v Francijo. Zvezna vlada vsekakor ni del francoskega predvolilnega boja." K temu pravzaprav ni kaj dodati. Vse skupaj prihaja v za Nemčijo zares neugodnem času, saj je postala zaradi svoje izpostavljene vloge že tako in tako hvaležna tarča ostrih kritik, ki prihajajo z zelo različnih strani.

Na drugi strani je težko verjeti, da ima po vsem skupaj francoski predsednik Sarkozy sploh še kakšne resne možnosti. Znano je, da Francozi zelo radi solijo pamet drugim, obenem pa so zelo občutljivi in hitro užaljeni, če skuša kdo soliti pamet njim. Zdaj jih bo najbrž kar nekaj volilo Hollanda zgolj zaradi kljubovanja. Skratka, boljše reklame si Hollande pravzaprav niti ne bi mogel želeti. Sarkozyju so ob takšnih prijateljih sovražniki zares pravi luksuz.

Nemško-francoska os je bila do zdaj temelj evropske integracije. Vsakdo ve, da brez Francije in Nemčije ni EU. Zgodovina kaže, da tudi tedaj, ko sta bili vladi teh dveh držav na popolnoma različnih političnih bregovih, to ni oviralo sodelovanja. Vprašanje je, kako bo s tem zdaj. Ali bo Hollande sposoben vse skupaj pustiti za sabo? Ali lahko Merklovi zaupa?

Dejstvo je, da če bo fiskalni pakt padel na irskem referendumu, to na njegovo nadaljnjo usodo ne bo usodno vplivalo. Če pa bo padel v Franciji, se začenja povsem nova zgodba, ki je lahko precej nepredvidljiva.