Evropa in njeni izzivi

S temi besedami je kanclerka Merkel za novo leto nagovorila svoje sodržavljane. Svoj nagovor bi pravzaprav lahko naslovila tudi na preostale Evropejce, saj se je ravno v tem letu pokazalo, kdo v Evropi pravzaprav, kot pravijo, nosi hlače.

Leto 2011 je bilo v zgodovini EU gotovo najnapornejše leto. V tem smislu je težko gledati z optimizmom na novo leto, ki bo po vseh predvidevanjih še težje. No, morda se skriva kakšen žarek optimizma v predvidevanju, da bo to leto najbrž mnogo boljše od tistega leta 2013. Torej imajo državljani EU vendarle vsaj en razlog za zadovoljstvo.

Za to leto je neki poklicni napovedovalec prihodnosti prerokoval konec evra. Brez težav bi bilo mogoče najti tudi ekonomiste, ki se z njim strinjajo, pa čeprav uporabljajo pri svojih napovedih nekoliko drugačno metodologijo. (Morda bi bilo enkrat zanimivo narediti primerjavo, katere napovedi so točnejše.) Kakorkoli že, Merklove to očitno ne gane, ona bo storila vse, da evro obstane, in še več, da se celo okrepi. Pri njenih rojakih je namreč v zadnjem času prisotno vse več nezaupanja v to valuto. Nemcem se vse bolj toži po časih stare marke – brez dvoma se komu drugemu tudi. Kljub temu pa se kanclerki raison d'être EU očitno vendarle ne kaže v evru. Tudi sama končno priznava – to je zares lepo slišati iz njenih ust –, da pomeni miroljubna združitev Evrope "zgodovinsko darilo za vse nas", namreč tisto darilo, ki ga ljudje jemljejo verjetno vse preveč samoumevno. To je najbrž nekoliko povezano tudi s tem, da je ta čas preprosto izgubil vsak občutek za zgodovino. No, vsaj Nemci so se je za trenutek spomnili ob razkritju zločinov neonacistične skupine Nacionalsocialistično podzemlje. Tudi na tem področju se v tem letu obetajo spremembe.

Že nekaj časa se ve, da bo nemška Evropa območje večletnega zategovanja pasov. Glede tega se najbrž ne da kaj dosti spremeniti, s tem se bo treba pač sprijazniti. Odprto ostaja samo še to, kako bo z evropskimi obveznicami. Tukaj se bo Merklova morda pustila še malce omehčati. Ni pa nujno.

Vsekakor pa se bodo zgodili tudi dogodki, na katere Nemčija ne more vplivati, lahko pa ti pomembno vplivajo nanjo in njeno ravnanje. Aprila so tako volitve v Franciji in če bo zmagal Hollande, se bo treba o marsikateri zadevi pogovarjati znova. In to gotovo ni nekaj slabega.

Ravno tako bodo v tem letu volitve v ZDA. Če pride z božjo močjo – drugače bo šlo namreč težko – za krmilo države kakšen "razgledani" republikanec, bo to pomembno vplivalo ne samo na Evropo in Nemčijo, pač pa na cves svet.

Volitve v Rusiji kakšnih pomembnih sprememb najbrž ne bodo prinesle, jih bo pa zato 18. kongres Komunistične partije Kitajske: Hu Jintao in Wen Jiabao se poslavljata, na njuni mesti pa prihajata predvidoma Xi Jinping in Li Keqiang. Kako bo to vplivalo na nadaljnjo politiko Kitajske, v tem trenutku ne vedo niti Kitajci.

Vsekakor pa ne bi bilo slabo, če bi evropske države vodilo čim manj strokovnjakov in čim več politikov. Bolje kakšen kmet iz kakšne hribovske vasi, ki razume, kaj je to politika, kot pa univerzitetno izobražen strokovnjak, ki tega razumevanja nima.