Država in mi

A država je sama zase, torej brez nas, brez moči. Tistih časov, ko je država od zgoraj navzdol reševala vse naše težave, je nepreklicno konec. Pa ne zaradi tistih groznih neoliberalcev, ki bi radi uničili vse, kar je svetega lenuhom in utopičnim socialistom. Gre preprosto za to, da se okolje, v katerem danes država igra svojo vlogo, spreminja z izjemno naglico. Včasih skoraj dnevno. Na to okolje neprestano vplivajo dvoumni, kompleksni in medsebojno povezani trendi. To pa seveda pomeni izjemen izziv. Celo za najbolj ambiciozne in nadobudne politike in druge oblikovalce politik. Obseg in hitrost globalizacije povzročata popolnoma novo dinamiko družbenih sprememb. Meje med lokalnim in globalnim so postale zabrisane. Aktualna svetovna gospodarska je brutalno prepričljivo pokazala, da globalne razmere z zelo kratko zamudo vplivajo na mikrolokacije po vsem svetu.

A v tem se skriva tudi velika priložnost. Za vsakega med nami! V primerjavi s preteklostjo se lahko tudi razmeroma majhne lokalne inovacije z nizkimi stroški umestijo v globalni okvir in iščejo svoje niše. Če izzivom globalnega okolja ne more nihče ubežati, pa prav tako velja, da ima vsakdo možnost, da se prilagodi in da mu uspeva. Ali pa seveda ne. Nacionalne države, regije, kraji, podjetja in celo najmanjše organizacije imajo možnost, da vplivajo na svoj gospodarski in socialni položaj in v svoji majhni niši postanejo svetovni prvaki.

Konkurenca je torej globalna, priložnosti pa prav tako. Kaj je torej tisto, kar določa, ali bomo na globalnem trgu priložnosti zmagovalci ali poraženci? To ni država. In ne, moji dragi anarhosocialisti, to niso zlobne mednarodne finančne inštitucije, to niso velike sile, ki uboge majhne države menda silijo v samouničevalne varčevalne ukrepe. To tudi niso kake zlobne sile ali globalne zarote. Ključni dejavniki razvoja vsake družbe so predvsem notranje družbene, ekonomske in politične institucije, socialna omrežja in pa kognitivni okviri. Mi sami smo ključni dejavniki razvoja. Mi smo tisti, od katerih je dolgoročno odvisno, ali bomo v globalnem okolju rastli ali hirali. In prej ko nam bo to jasno, prej nam bo lahko država "pomagala".

Nekaterim se uspe lepo umestiti v globalno okolje. Drugim pač ne. Razlika med njimi ni v večji ali manjši servilnosti do demoniziranih velikih sil – tudi na te vplivajo isti procesi – ampak v zmožnosti za aktivno spopadanje z razmerami in izzivi. V tem se recimo skriva ključna razlika med aktualno in prejšnjo vlado. Tej vladi je v razmeroma težkem položaju skozi pogajalski proces uspelo pokazati ustrezne kompetence, predanost in veščine za doseganje vsaj minimalnega družbenega konsenza glede akutnih vprašanj, ciljev in strategij. Kot kaže, ji bo uspelo ta konsenz tudi implementirati v obliki konkretnih politik. Torej je aktivno zagrabila razmere. Na srečo. Kaj takega Pahorjevi vladi ni uspelo. Na žalost. Ni bila niti blizu. Ni obvladala razmer, razmere so obvladale njo.

In to ni le razlika med to in prejšnjo vlado. To je tudi razlika med Slovenijo in Grčijo. Na to ne smemo pozabiti.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.