Društvo Popitovega predpražnika

Opozicija se po vseh kanalih trudi, da bi poskušala vladi škoditi na slehernem koraku. Vsa njena prizadevanja imajo kljub temu vektorske pospeške v različne smeri. Res je, da površni opazovalec dobiva občutek, da je Slovenija na robu anarhije, a globlji pogled odkriva, da je ta "anarhija" strukturno natančno oblikovana, v celoti koordinirano izvajana in takšna, kot da bi vsa prihajala iz centrov, ki so med seboj neverjetno povezani. S tem stavkom smo trčili na pojem state capture, ugrabljene države, ki je naša stvarnost že od Dolomitske izjave naprej, sedem desetletij je minilo to pomlad. Skupine, ki se nikakor niso poslovile z osamosvojitvijo, delujejo v smeri, da se zanje in njihove klike ne bi nič spremenilo. Z lahkoto se jih prepozna v navezi, ki je pred enim letom prišla podpret Zorana Jankovića na ljubljanski magistrat. To je zaprta družba, ki je utemeljena na klanskem izročilu: če si naš, bo poskrbljeno zate, če nisi, boš popolnoma izločen. Večina tega, kar do naših oči in ušes prihaja prek medijev, je uravnana po istem vzorcu: sprašujemo namreč se, kako je mogoče, da so na ekranih in v radijskem etru vedno znova isti obrazi, isti glasovi in odmevi, z isto vrsto tendencioznih neresnic. Bera zadnjega tedna je glede na dvojno kampanjo – predsedniško in kampanjo zoper reformne ukrepe, ki bi Slovenijo končno odtrgali od jugoslovanskega samoupravnega socializma – zelo bogata. Če nam "ankete" prinesejo podatek (Nikola Damjanić, Ninamedia), da je Pozitivna Slovenija prevzela vodstvo, ob tem pa so opravljene na v javnosti nikoli identificiranih 700 naročnikih telefonskih aparatov, tega ne smemo razumeti, da ljubljanski župan silovito pridobiva prednost. Nasprotno: njegova javna blamaža ob pridržanju oni četrtek utegne škoditi kandidaturi Danila Türka, čigar goreč podpornik je. Ko Zoran Janković spet razglasi, da mora narod vstati in da je vsega dovolj, tega spet ne smemo razumeti kot nekaj, kar je mišljeno resno. To nam pove nekdanji zet predsednika republike Branimir Štrukelj, ko v istem dnevu poziva vlado k odstopu, kriči zoper reforme in razgrinja "kaos" v državi. Ko Monika Malešič odstopi od kandidature, svoje glasove pa zaupa Danilu Türku, ne smemo misliti, da gre za naključje. Podrobnejši pogled v njeno kampanjo (na primer spot na YouTubu in oblačila v barvi zastave) pove, da je "idejo o nujnosti preloma" dokaj spretno kombinirala z zbujanjem nacionalnega čustva Slovencev. Veliko odstotkov ne bi dobila, a saj ni nikoli mislila resno kandidirati. Vsak njen odstotek pa bo Danilu Türku (in njegovim) na Martinovo nedeljo še kako prav prišel. Monika tudi tega ni naredila "zastonj". Videli boste, nagrajena bo, celo v kratkem. Največjo manipulacijo pa je dni izvedlo društvo Popitovega predpražnika, drugače, Društvo novinarjev Slovenije. V partijskih časih je namreč med vsemi za permanentno revolucijo gorečimi novinarji obstajal novinar, ki je zanjo najbolj izgoreval. Začetnice njegovega imena so se glasile V. Š., v časopisu, ki se oglašuje s sloganom Najbolj verodostojne zgodbe iz Slovenije in sveta, v Delu, pa je še do nedavnega pisal sinteze tedenskega dogajanja. Kot tista o kardinalu Rodetu in njegovem "sinu", so večinoma spadale v kategorijo hudo verodostojnih, a to je zanemarljivo, saj je V. Š. še krepko v osamosvojitveni čas ostajal na pravilni liniji. In kako si je V. Š. zaslužil bleščeč naziv predpražnika? Prisluhnimo zapisu: "V centralni redakciji Dela, kjer je nastajal časopis, je bil tako rekoč 'prilepljen' in ni spregledal nobene stvari, ki bi lahko bila naslednji dan sporna. Politika ga je ves čas zanimala. Zanjo se je čutil poklicanega in je dobro vedel, da lahko samo z njeno pomočjo naredi veliko uredniško kariero. Toda v resnici je bil tipičen uredniški aparatčik: slabo razgledan, neizobražen, do podrejenih kar se da ohol in oblastniški, do višjih šefov pa skrajno prijazen in uslužen. V uredništvu so mu rekli Popitov predpražnik, ker je nenehno tekal na CK ZKS, se prilizoval visokim partijskim šefom in Francu Popitu, če je bila priložnost, tudi nosil torbo. Zanj kratko malo ni bilo dveh mnenj, ampak samo partijsko. Če bi mu na Tomšičevi rekli, da bosta od zdaj naprej v tednu dva ponedeljka namesto nedelje, bi on to mirno sprejel in v uredništvu od vseh pod seboj zahteval, da spoštujejo novo partijsko direktivo" (Danilo Slivnik, Potnikovo poročilo, Promag, Ljubljana, 1999).

Društvo novinarjev Slovenije prav te dni vnovič izvaja tezo, ki nastaja zunaj principov kartezijanskega, racionalnega mišljenja, dokazuje namreč, da sta v tednu namesto nedelje dva ponedeljka. Ker so mu tako naročili v krogih, katerih najvišji javni predstavnik je ta trenutek prav predsednik RS, ponavlja vajo iz "dialektike duhov", ki jo je premierno uprizorilo že leta 2007 s tako imenovano deklaracijo zoper cenzuro alias društvom 571. Spomnimo se, da je v letu 2006 in 2007 Slovenija v medijskem smislu (in gospodarskem: beležili smo celo osemodstotno letno rast) postajala tip svobodne družbe. Zato so si podpisniki peticije izmislili, da se v Sloveniji dogaja cenzura: svojo "ugotovitev" so posredovali mednarodni javnosti. Cenzure je bilo toliko, kot je dveh ponedeljkov v tednu. Toliko pa je utemeljen tudi njihov zdajšnji hrup glede znižanja prispevka, ki ga morajo državljani plačevati eni najbolj korumpiranih televizij na zahodni hemisferi: in prav toliko je utemeljen njihov občutek, da vlada posega v integriteto časopisa, ki predstavlja Najbolj verodostojne zgodbe iz Slovenije in sveta, Dela. To je spet drugi ponedeljek v mesecu: logično ne moreš posegati v integriteto časopisa, ki vsak dan dokazuje, da je docela brez nje.

Pričujoče vrstice predstavljajo nekoliko karikirano, a v celoti resnično podobo ozadja, katerega rušilne valove smo ta teden še posebej doživljali. Njihova prva žrtev je resnica in dobrobit vseh prebivalcev RS z izjemo tistih, ki se izpostavljajo v boju za ohranjevanje nekdanjih privilegijev partijske naveze.

Če ne bomo te države pospravili na smetišče, bo nanj ona pospravila nas. Prva priložnost so predsedniške volitve. Nasvidenje torej na Martinovo nedeljo.