Dimitrij Rupel: (Ne)odvisnost, (ne)stabilnost in (ne)dotakljivost

1. Problem odvisnosti od sistema

Februarja 2022 je Putinova Rusija začela vojno proti Zahodu. Vojno v imenu (ne)odvisnosti, (ne)stabilnosti in (ne)nedotakljivosti.

Nekoč je zahodne vrednote zavračala tudi Nemčija. Nemški cesar Wilhelm II. je po prvi svetovni vojni in po selitvi na Nizozemsko izjavljal, da Nemci niso zahodnjaki, ampak se z vsemi svojimi koreninami oklepajo Vzhoda; da je Anglija dežela klasičnega liberalizma in zato dežela satana in antikrista. Znani so Hitlerjevi pogledi na dekadentni Zahod, še hujša pa so bila Stalinova pričakovanja, da bo svetovna komunistična revolucija sledila vojnam med zahodnimi državami. Leta 1940 je (od Hitlerja izgnana ameriška poročevalka iz Nemčije) Dorothy Thompson v Foreign Affairs napisala, da naj bi se bili Stalinova Sovjetska zveza in Hitlerjeva Nemčija (kar ni razvidno samo iz pakta iz leta 1939) privlačili; druga (nacistična) revolucija naj bi sledila prvi komunistični.

Nemška revolucija se ni začela leta 1933 s Hitlerjem. Začela se je leta 1918 s porazom v vojni in polomom države Hohenzollernov. Šla je skozi mnogo faz in bo šla še skozi druge, preden se bo končala. V vseh fazah sta bili – tako weimarska republika kot nacistična diktatura – "nemški". Nemška in ruska revolucija sta sovpadali ob svojem rojstvu in sta nekaj časa sodelovali. Ni gotovo, da ne bosta končali v tesnem objemu[1].

Po razpadu Sovjetske zveze se je Rusija približevala Zahodu. O tem pričajo članki in nastopi zunanjega ministra Kozireva. Konec leta 1992 je v Stockholmu prebral dva govora. V prvem je rekel, da so Rusi razočarani nad Evropo in se zato obračajo k Vzhodu, v drugem pa je pojasnil, da je bil prvi govor mišljen kot svarilo, da se lahko kaj takega zgodi, če bi padla Jelcinova garnitura. To se je zgodilo leta 1999, še leta 2008 pa je bila Rusija članica Sveta Nato-Rusija in prestižne skupine najbogatejših držav G8. Rusija se je proti Zahodu dokončno obrnila po Putinu.

Hitler naj bi državo spremenil v "gibanje", država je postala orjaška sila, ki poganja gibanje. Thompsonova primerja to razmerje z avtomobilsko karoserijo in motorjem: vsa Nemčija se pelje v avtomobilu, ki ga poganja Gibanje na čelu z Vodjo, ki po mili volji izbira ceste.

Thompsonova (leta 1940) ugotavlja, da je bila v Nemčiji od Bismarcka samo četrtina prebivalstva gospodarsko neodvisna, tri četrtine pa so bile navezane na "sistem". V nemškem nacionalnem socializmu, jugoslovanskem in sovjetskem socializmu so bili tako rekoč vsi ljudje odvisni od sistema.

Ni bilo temelja za liberalno demokracijo – za demokracijo individualizma, varčnosti in morale srednjega razreda. Zdrs v smeri socializma, komunizma in nacionalnega socializma ali katerega drugega izraza urbanizirane, industrijske, socialno odvisne družbe je bil neizogiben.

Vse bolj se kaže, da Putinov napad na Ukrajino ni bil (predvsem) geopolitična, ampak (predvsem) notranjepolitična poteza. Kot so opazili že mnogi, se je Putin zavedel nevarnosti žametnih in barvnih revolucij, ki so se začele v Rusiji pod Jelcinom, v Ukrajini pod Juščenkom in v Gruziji pod Sakašvilijem. Žametne in barvne revolucije so pretrgale odvisnost državljanov od sistema. Do neke mere je bilo to značilno tudi za slovensko "žametno" revolucijo med letoma 1987 in 1992.

2. Stabilnost in svoboda kot ogenj in voda

Slovenska odvisnost od sistema je precejšnja, vendar seveda ni izjemna. V Sloveniji je okrog 880 tisoč "delovno aktivnega prebivalstva" (od tega več kot 160 tisoč javnih uslužbencev) in več kot 600 tisoč upokojencev, kar pomeni, da je približno polovica prejemnikov dohodkov odvisna od sistema oz. od proračuna. Pri tem je treba povedati, da aktualni sistem ni isto kot nekdanji sistem, ampak je rezultat sprememb v letih 1990–1992 (privatizacija, denacionalizcija); kljub vsemu pa vsebuje elemente nekdanjega (socialističnega) sistema. Odvisnost državljanov od sistema/države je bila nekoč tako rekoč popolna; novi sistem je do zdaj dosegel "polovično" odvisnost.

Politične stranke oz. skupine je mogoče razdeliti na tiste, ki se (bolj ali manj radikalno) istovetijo s starim sistemom (iz časa pred letom 1990), in na tiste, ki se istovetijo z novim sistemom (po letu 1990). Na prvi pogled je očitno, da ambicija po vračanju starega, popolnega, tj. totalitarnega, nedotakljivega sistema in sklicevanje na izgubljeno stabilnost (harmonijo, enotnost …) prinašata negotovost in nestabilnost; medtem ko zagovarjanje "polovične" odvisnosti ("pravna in socialna država"), ki dejansko obstaja in deluje, na prvi pogled vzbuja zaupanje in stabilnost. Seveda se stranke ne razlikujejo le po odnosu do stabilnosti in nestabilnosti, ampak obstajajo tako na nestabilni kot na stabilni strani notranje razlike. Stranke nestabilnosti (SN) bodo pogosto uporabljale retoriko enotnosti in solidarnosti; stranke stabilnosti (SS) pa se kdaj sklicujejo na nujnost sprememb, občasno celo radikalnih sprememb.

Politiko SN bomo prepoznali po obžalovanju propada jugoslovanskega socializma in nostalgiji po njem, po revolucionarnih konceptih in zagovarjanju državnega lastništva, višjih davkov, državnega/usmerjenega/javnega šolstva, po zaničevanju Cerkve, po izstopu iz Nata itn. Pri drugi skupini (SS) je mogoče opaziti trajno polemično, tudi bojevito nasprotovanje prvi skupini, zagovarjanje izročila osamosvojitve, vojske in obrambnih zmogljivosti, denacionalizacije, privatizacije, tradicionalnih zahodnih vrednot, gospodarske učinkovitosti ne glede na lastništvo itn. Vendar imamo – glede na proporcionalni sistem volitev – opraviti s številnimi (tudi notranje neskladnimi) kombinacijami in odtenki.

Stranke in ideologije se razlikujejo po odnosu do stabilnosti in svobode, pri čemer stabilnost ni nujno samo rezultat diktata oblasti (diktature), ampak je lahko tudi rezultat svobodoljubnih (reformističnih, celo revolucionarnih) prizadevanj, ki v prvi fazi uničujejo obstoječo stabilnost, nato pa vzpostavljajo stabilno oblast. Zgodovina je polna protislovij, vendar so revolucionarji praviloma nepoboljšljivi. Praviloma sta stabilnost in svoboda kot ogenj in voda. Na eni strani so koncepti stabilnosti, varnosti, države in državotvornosti, na drugi koncepti revolucije, gibanja in svobode. Ime ene vodilnih strank skupine SN – Gibanje svoboda – razkriva bistvo te skupine: v resnici ji gre za revolucionaren poskus vrnitve starega sistema in podiranje stabilnosti novega sistema, ki ga zagovarjajo v skupini SS (osamosvojitev, osebna in zasebna pobuda …).

Na aktualno razporeditev političnih sil v Sloveniji je mogoče gledati kot na konflikt med dvema taboroma, vendar se ponuja tudi tretja možnost, ki je na prvi pogled nemogoča in protislovna. Med "ognjem nestabilnosti" in "vodo stabilnosti" je mogoča kombinacija ognja in vode. Med SN in SS je prostor politične sredine, zmernosti, premisleka, dotakljivosti in notranjih varnostnih sistemov. Sredina ob zagovarjanju stabilnosti omogoča tudi svobodo in razvoj. V sredini ni prostora za nedotakljivost! Predmet dotakljivosti ni le stari sistem, ki je nastal ob koncu druge svetovne vojne, ampak lahko to postane tudi novi sistem, ki je nastal ob koncu hladne vojne.

Na neki način se zdi samoumevno, da – zaradi volilnega sistema – obstajajo volivci, ki se ne morejo odločiti niti za SN niti za SS. Mogoče je predpostavljati, da obstaja del volilnega telesa, ki bi se rajši kot za stranke (idealno-tipične) nestabilnosti in za stranke (idealno-tipične) stabilnosti odločil za sredino, za vmesnost, zmernost, kombinacijo ognja in vode. Ob tem se postavlja vprašanje, katere stranke spadajo v politično sredino. In drugo vprašanje: ali stranke, ki se predstavljajo kot stranke sredine, v resnici predstavljajo sredino? Avtor teh vrstic se nagiba k ideji "zavezništva za politično sredino".

3. Politika v času vojne

Ruski napad na Ukrajino je spremenil marsikaj, tudi domačo politiko. Najhujši udarec je prizadel stranke nestabilnosti (SN), saj v njih živijo usedline sistema, ki je bil značilen za Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, in jih je s truščem tankov, bomb in raket prebudil ruski predsednik Putin. SN so izgubile tla pod nogami, zanje se je podrl svet. Stranke, ki so se tako znašle na robu zgodovinskega prepada, do neke mere rešujejo stranke politične sredine (SPS). Stranke SPS so – kot rečeno – miroljubne in bojevite obenem, ogenj in voda. Zagovarjajo stabilnost in svobodo. Njihova zgodovinska naloga je gašenje požarov. V domači politiki – za zavedene volivce – predstavljajo rešilno brv, po kateri se je mogoče vrniti z napačne strani zgodovine.

V času vojne se ljudje zanašajo na izkušene ljudi in preizkušene rešitve. Kadar gori, si ne želijo prilivanja olja, ampak gašenje z vodo. Voditelj gibanja Svoboda Robert Golob je vojno v Ukrajini ocenil precej drugače kot predstavniki klasičnih strank nestabilnosti; pritrdil je ravnanju strank stabilnosti (SS), obisku predsednika slovenske vlade (in predsednikov drugih srednjeevropskih držav) na ukrajinski fronti. S tem je v zadnjem trenutku preskočil naraščajočo razpoko med pravo in napačno stranjo zgodovine in se približal strankam politične sredine in celo strankam stabilnosti, kot je npr. SDS Janeza Janše.

Tedni, ki nas ločijo od volitev, bodo velika preizkušnja. V tem času bodo prišli k nam ukrajinske matere in ukrajinski otroci. Slovenija bo v EU in Natu zagovarjala realno podporo Ukrajini in zaostrila odnose z Rusijo. Stranke, ki se ne bodo spomnile moskovskih izletov Karla Erjavca, Zorana Jankovića in Draga Škete in torej ne bodo izkoristile političnih zablod vlad med letoma 2014 in 2020, bodo zapravile pomembno priložnost.

[1] Glej npr. Dorothy Thompson, "The Problem Child of Europe", Foreign Affairs, april 1940.

Mnenja Dimitrij Rupel: Goebbels na levici

Mnenja Dimitrij Rupel: Ima Vladimir Putin v Sloveniji veliko somišljenikov?

Mnenja Dimitrij Rupel: Pomen rusko-ukrajinske vojne