Sreda, 20. 6. 2012, 7.14
8 let, 10 mesecev
Dan v paradižu
Prvi se naslika Omar Shaaban. Najbrž najboljši potapljaški inštruktor v Sharm el Sheikhu. Včeraj, ko smo se na tisti razmajani barkači po treh potopih vračali iz Tirana in sva kramljala o smislu življenja, mi je postalo jasno, zakaj je tako dober. Ima preprost cilj: želi le biti tako dober potapljač, kot je lahko. Takrat mi je postalo jasno, zakaj se mu nalezljivi nasmešek z lic ni zbrisal niti takrat, ko mu je pred pol ure vulgarna in zoprna Rusinja utrujala zaradi ne vem česa že. Povabiva ga na kavo, počasi kapljajo tudi drugi vodiči in potapljači. Povečini zanimivi ljudje, nekateri pa tudi ne. Kot vedno.
Začnemo se pripravljati na odhod na ladjico, ki nas že čaka v Naama Bayu. Tu me vedno oblije malce nostalgije, spomnim se na tiste čase pred dvajset leti in več, ko smo se mulci, ki smo pod Portovalom trenirali fuzbal, pred odhodom na sobotno tekmo zbrali na štadionu in nam je stari Mile, ki smo se ga po malem vsi bali, pripravil opremo, smrdljive sendviče s poceni piščančjo salamo in dve gajbi oranžade. Priznam, ta občutek sem pogrešal, odkar sem šel na faks. Salame pa ne.
Pogledam na razpored. Danes gremo v Ras Mohammed. Super, torej tudi na dvojček koralnih grebenov, Shark and Yolanda Reef. Tu sem naredil svoj prvi potop v Rdečem morju. Bil je najboljši, perfekten. Tok je bil močan. To pomeni veliko res velikih rib. Okoli koralnega grebena smo leteli kot Supermani. Tu običajno sploh ni treba plavati, le reguliraš globino in se vsake toliko časa korigiraš, da nisi niti predaleč niti preblizu grebena. Carsko! Na grebenu nenormalno spektakularne korale, okoli nas pa jate velikih rib. Kljub temu sva se z njo vsake toliko časa pogledala. Ne le zato, ker sva buddyja in moraš že po protokolu ostati blizu in si nuditi pomoč. Midva ta odnos razumeva usodneje, še posebej od takrat, ko smo zaradi nesposobnega vodiča prekmalu ostali brez zraka in smo morali iz vode z dvanajstimi minutami dekompresijskega časa na računalniku. Ona bi sicer lahko naredila dekompresijo, zraka je najbrž imela dovolj. Pa saj s tistim ženskim telescem pod vodo skoraj nič ne diha, vsake toliko jo vidiš spustiti kak mehurček. Pokazal sem ji, naj varno opravi dekompresijo, jaz grem pa ven, kar bo pa bo. Pa je bila kar malce huda name. In sva ostala skupaj, delila zrak in šla skupaj ven. In jaz bi naredil enako. Skupaj notri in skupaj ven.
Že v nekaj minutah te tok prinese do plitvine med koralnima grebenoma. Čudovita lokacija, tu je kaj videti. Paradiž. Tu sva videla nešteto orjaških moren, pa še največjo želvo v življenju, velikansko zeleno lepotico, ki je spala in se ni pustila motiti, četudi jo je nekdo neumorno vlekel za plavut, da bi jo videl plavati. Ona me v tej plitvini prime za pobrito glavo. To pod vodo vedno naredi. Razen enkrat, ko je bila huda name. Včasih je bil to znak ljubezni, zdaj pa se mi zdi, da to postaja tudi ritual za srečo. Jaz se ji vedno nasmehnem nazaj in jo stisnem za stegno. Ja, brez tega tauh pač ni isti.
Ko se v tej plitvini igramo kakih dvajset minut, gremo naprej, še okoli Yolande. Okoli tega grebena je tok običajno manj močan, a v plavanje še vedno ni treba vložiti posebnega napora. Na drugi strani je najbolj smešna podvodna razbitina, kar ste jih videli. Neke vrste podvodni WC, ostanek tovora ladje, ki je tovorila kopalniško opremo in se je tu potopila pred več kot tridesetimi leti. Ladja je že davno tega zgrmela nižje in počiva na skoraj 200 metrih globine, keramika in toaletne školjke pa so še vedno tu. Pa kapitanov BMW tudi. Nekateri uživajo v klovnovskem fotografiranju na WC školjkah, midva pa raje opazujeva čudovito plamenko in čakava konec potopa. Ja, petdeset minut je v tropskem paradižu hitro naokrog.
Nazaj v realnost. Odpravimo se iz centra, po petih minutah sprehoda bomo v pristanišču. Posloviva se, ona danes ne gre poleg, tokrat se ne potaplja. Tisto uro in četrt do Ras Mohameda bom torej malce zadremal, se s potapljači pogovarjal o tem, kje so že bili in si naredil kavico v tisti mali ogabni kuhinjici, za katero se vsi delajo, da ne opazijo, kako nehigienska je. Tudi opreme ji tokrat ne bom pomagal pripraviti. Pa nihče me ne bo prijel za pobrito glavo. Čaka me dan v paradižu, ampak potop pa ne bo čisto tako dober, kot bi lahko bil.
Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.