Cerarjev zamah

Z nestrpnim pričakovanjem spremljam to dogajanje, vsak dan čakam, da bodo v javnost končno pricurljala imena ministrov. Ministrska ekipa je pač vrh naše države, od tu se energija širi navzdol do zadnjega prebivalca naše dežele. Nekatera dozdajšnja imena potencialne ekipe pa me navdajajo s strahom in me spomnijo na genialno kratko zgodbo pisatelja in urednika Andreja Blatnika z naslovom Bobnarjev zamah, ki je bila napisana pred četrt stoletja.

Bobnarjev zamah V tej kratki zgodbi, v originalu napisani v zgolj enem stavku na manj kot eni strani, se zdi, kot da se bo zdaj zdaj porušil svet. Kraj dogajanja: restavracija s pripadajočim ansamblom.

Čas dogajanja: večerja. V trenutku, ko se bobnarjeva paličica malce prehitro približuje opni na bobnu, namreč vse kaže na to, da ni več rešitve in da je vse izgubljeno: saksofonist je prezgodaj zajel sapo in videti je, kot da bo pihnil v napačnem trenutku, mož za kontrabasom se je skorajda že izgubil nad svojim inštrumentom, pianist kot da ne prepozna več svoje klaviature, pevka kot da čuti, da bo lahko le zahropla v mikrofon, ljudje, ki naj bi v miru pojedli večerjo ob prijetni glasbi, pa so tik pred tem, da bodo spustili svoj pribor in začeli klicati natakarje.

Tik pred tem smo, da bo šefa strežbe zagrabila panika, in res že vse kaže na to, da bo šla dobra firma, ki je slovela dolgo časa, ravnokar na boben. A tedaj, praktično v zadnjem trenutku, bobnar upočasni zamah, paličica se na opno uleže točno tako, kot je treba, preostali člani ansambla ulovijo ritem, pevka zapoje s svojim milim glasom, gostje zadovoljno začnejo jesti večerjo, firma je rešena, šefu strežbe pa že šepetajo, naj jim tudi za jutri rezervira mizo, saj se bodo vsekakor še vrnili. Svet se spet vrne v svoje ravnotežje.

Kaj skupaj drži družbo Mandatar Miro Cerar še ima čas. Še lahko sestavi dobro ekipo. Še ima čas za prave rešitve v pravem trenutku, kar bi mu morala omogočiti prirojena eleganca. Ta je namreč zaščitna znamka njegovega priimka. Ko si na YouTubu spet ogledam posnetek olimpijskega nastopa njegovega očeta pred skoraj natanko pol stoletja, leta 1964, v Tokiu na konju z ročaji, lahko samo uživam v njegovi virtuoznosti, s katero je v pol minute dolgi vaji osvojil svojo prvo olimpijsko zlato medaljo. Popolna eleganca in spretnost. Nič manj ne pričakujem od zdajšnjega mandatarja. Eleganco in spretnost.

Kaj torej drži skupaj (skoraj vsako običajno) družbo? Vizija na eni strani in finančna stabilnost na drugi. To velja tako za družbo prijateljev, ki morajo za to, da gredo skupaj na pijačo, izpolnjevati (zgolj) dva pogoja: imeti morajo denar zanjo in idejo, da bi se ob pitju radi družili in kaj pogovarjali.

To velja za poslovno združbo, torej podjetje, kjer mora biti jasno (zgolj) to, v katero smer in s kakšnimi cilji deluje podjetje, na drugi strani pa mora operativno uresničevanje te ideje prinašati dovolj sredstev za nadaljnje poslovanje. To velja tudi za državo, kjer mora vlada imeti dovolj jasno (pogosto tudi kulturno) vizijo svojega prihodnjega razvoja, s katero se identificira kar se da veliko njenih državljanov, obenem pa mora ustrezno poskrbeti za ustrezno uravnoteženje svojih prihodkov in odhodkov. Če ni vizije in finančne stabilnosti, se prijatelji razidejo, podjetja bankrotirajo, države pa, čeprav nekoliko počasneje, razpadejo.

Kultura kot prvi preizkusni test Če je predlog za finančnega ministra sprožil zgolj manjše nelagodje, saj gre za uglednega ekonomskega profesorja in nekdanjega ministra, je omemba kandidatke za ministrico za kulturo povzročila povsem drugačen, precej vznemirjen odziv v kulturniških krogih. Najbrž je jasno, zakaj je bilo tako.

Praktično vsi dozdajšnji ministri za kulturo so prihajali iz kulturniških krogov, kar je vsaj v osnovi ponujalo možnost, da bodo potem dovolj kompetentno opravljali tudi svojo ministrsko funkcijo. Predlaganje kandidatke, ki s kulturo do zdaj ni imela večjih izkušenj, pa je kulturnikom (preveč neposredno) signaliziral, da bo kultura tudi v prihodnje ostajala ob robu osrednje državne politike. Ta predlog je pokazal, da mandatar (vsaj v primeru kulture) več kot očitno ni dal vsega od sebe. To je znotraj kulturniške dejavnosti seveda takoj sprožilo burne odzive. Kar nekaj razlogov je za to. Po eni strani je državno podprta slovenska kultura skoraj ves čas od osamosvojitve Slovenije vse bolj potlačena, v zadnjih petih letih pa je izgubila skoraj petino svojega proračuna, skoraj največ od vseh ministrstev.

Po drugi strani pa – ne glede na to, da gre za ministrstvo z relativno majhno specifično težo, ki znaša zgolj nekaj več kot štirikratnik upokojenskega regresa, ki ga je za svoje člane v okviru koalicijskih pogajanj že pridobila druga največja koalicijska stranka – to ministrstvo nosi eno najopaznejših javnih podob.

Veliko uslužbencev, ki delujejo v institucijah v njegovem okviru (od muzejev do gledališč itn.) ali pa so v določeni meri vezani nanj že po definiciji svojega osnovnega poklica (svobodni kulturni delavci), javno delujejo in so v stalnem stiku z mediji, prek katerih nas redno obveščajo o svojem delu. Tudi mediji kot taki so v določenem okviru vezani na ministrstvo prek raznih usmerjenih razpisov. Buren odziv na predlagano kandidatko pa ima za nastajajočo vlado in mandatarja tudi pozitivno plat. Pokazal je, da je zdaj res nujen res dober premislek o tem, kako naj bo sestavljena celotna ministrska ekipa, da bo to pozitivno vplivalo na prihodnje življenje v Sloveniji.

Pokazal je tudi na to, da se bodo ljudje, ki so vezani na posamezna ministrstva, odločneje odzvali na to, če bodo za ministre predlagani kandidati, ki nimajo ustreznih izkušenj s predlaganega področja. Ne glede na to, da je minister politična funkcija, je jasno, da lahko prihodnjo vizijo določenega področja veliko bolje razvija človek, ki izhaja iz njega in se bo po končanem mandatu morda tudi vrnil vanj in tam deloval naprej.

Kakšni so pravi prihodnji ministri Naslednji dnevi, morda celo prihajajoči konec tedna, bodo zatorej odločilni. Ministrska ekipa je prva vrstica vizije Slovenije v prihodnjih štirih letih. Obenem pa je ministrska ekipa na ključnih gospodarskih in družbenih področjih (na primer zdravstvo in pravosodje) tudi prva vrstica finančne in pravne konsolidacije naše države v naslednjem obdobju.

Glede na situacijo, v kateri smo, bi morali biti "vpoklicani" predvsem taki ministri, ki so dejansko tudi osebno zainteresirani za preporod Slovenije. To v praksi pomeni, da v večini primerov niti ne bi smeli prihajati iz strogo političnih (ali drugih javno uslužbenskih) vrst, tam gre namreč za preveč enosmerno in predvsem strankarsko pogojeno kombinatoriko – imeti bi morali dovolj izkušenj in strokovnega znanja, hkrati pa bi pred seboj morali imeti še več kot pol delovne dobe, zaradi česar bi o Sloveniji razmišljali v njenem dolgoročnem kontekstu. Če se to, torej vzpostavitev vizije in finančne stabilnosti, ne bo zgodilo v prihodnjih štirih letih, je veliko možnosti, da bo Slovenija v teh letih postala vse bolj obrobna država, ogromno Slovencev pa bo postalo vse bolj revnih evropskih državljanov. Veliko vprašanje je, kaj bo v tem primeru našo družbo še držalo skupaj. Ve se, kdo ima paličico v roki.