Čavoglave? Ne, raje sprava.

Največje presenečenje ni oprostitev obeh upokojenih generalov. To je bilo do neke mere mogoče pričakovati. Z vsem dolžnim spoštovanjem do mednarodnega prava in haaške sodne inštitucije, toda včasih se – kot laik – le nisem mogel izogniti vtisu, da sodišče ob sprejemanju odločitev upošteva tudi širše vidike mednarodnega dogajanja v regiji in ne le filigransko tehtanje dokazov. Morda se motim, morda delam krivico častitljivim sodnikom. Ravno tako ni najbolj presenetljivo dejstvo, da se sodišče ni odločilo za salomonsko rešitev kot recimo v primeru hrvaškega generala Tihomirja Blaškića, ki je bil za dogodke v Ahmićih v centralni Bosni obsojen na 45 let zapora, ki pa so mu jih na drugi stopnji zmanjšali na devet let in so ga lahko, po naključju ali pa tudi ne, zaradi let, ki jih je do takrat preživel v priporu, izpustili. Volk sit in koza cela – zločin je bil obsojen, morda na nekoliko trhlih temeljih, general pa se je lahko vrnil domov k svoji družini. V resnici je bilo največje presenečenje spravljiv odnos obeh generalov po vrnitvi, pri čemer je prednjačil Gotovina, že zaradi vojaških rezultatov in večletnega bega večji "zvezdnik" od obeh. Sodržavljanom sta sporočila, da je s to oprostilno sodbo, ki je osvoboditev velikega dela Hrvaške simbolno oprala sence organiziranega zločina, nastopil čas, da vojna postane del zgodovine. Še več, Gotovina je v naslednjih nekaj dnevih srbske begunce, ki so po operaciji Nevihta leta 1995 v velikanskem številu panično zapustili Hrvaško, javno pozval k vrnitvi na Hrvaško. Kar v kontekstu hrvaške politike ni ravno nepomembna izjava. Gotovina je bil v vojno vključen praktično od začetka pa do njenega konca in je sodeloval v vseh ključnih operacijah. Ne bi bilo pretirano presenetljivo, če bi se ravnal bolj nekako po pesmi Čavoglave, ki jo je v času vojne spisal znani hrvaški nacionalistični pevec Marko Perković - Thompson in v kateri obljublja, da bo njihova dolga maščevalna roka segla tudi prek hrvaških meja, če bo treba. Res ne bi bilo pretirano presenetljivo. Tudi tisto pesem je bilo takrat, v vojnih časih, mogoče razumeti, predvsem kot močan motivacijski dejavnik. Situacija je bila izjemno težka, velik del dežele je bil oblegan. Spomnim se turobnega in tesnobnega občutja, ko smo mularija v Podzemlju v Beli Krajini igrali tekmo nogometne kadetske lige in poslušali rafalne strele in minometno obstreljevanje z druge strani Kolpe. Iz Karlovca, povsem blizu Slovenije! Še vedno je živ spomin, kako smo v tistih časih, vsaj v našem delu Slovenije, po televiziji spremljali vojno poročanje na Hrvaškem, ki se nas je dotaknilo tudi na osebni ravni. In če sem lahko čisto iskren, prvostopenjska obsodba je bila tudi zame manjši šok. In ob oprostilni obsodbi sem bil tudi jaz malce ganjen. Iz generalov nista brizgala žolč in bes, zagrenjenost zaradi dolgih let v priporu in za Gotovino tudi na begu. Morda to še pride za njima, morda tudi ne. Vsekakor pa je bilo njuno sporočilo izjemno pomembno: domovinska vojna je bila zelo pomembna faza v nastanku hrvaške države in prav je, da je ta sodba bila. Vendar pa je zadeva s tem končana. Vojno prepustimo zgodovinarjem, mi pa se obrnimo v prihodnost. To sporočilo je lahko največji akt patriotizma in konec pomembne zgodbe. In začetek neke popolnoma nove.