Burkini na portoroški plaži

Burkini je ime za kopalno obleko, ki je skladna s šeriatskimi pravili oblačenja za ženske. Gre za kombinacijo besed burka in bikini, pa ne s prvim ne z drugim nima velike zveze. Burka žensko v celoti skrije, tudi prek oči. Za bikini vemo, kaj je. Burkini je marketinško ime za plažno kombinacijo hidžaba in čadorja, ki naj bi burko približal zahodnemu okusu in razsvetlil mračnjaški pridih besede burka.

Evropska javnost se je ob pojavu, še bolj pa ob prepovedi burkinija razdelila. Poštena inteligenca, zagovorniki človekove svobode, multikulturniki in borke za pravice žensk so nasprotovali prepovedi burkinija, češ, ljudje naj nosijo, kar hočejo. Če gospa nosi burkini, s tem ne posega v mojo svobodo, torej ji te svobode ne smem kratiti.

Feministke, ki imajo sicer dosti povedati proti na primer visokim petam, so mnenja, da se lahko ženska svobodno odloči za to, da bo na plaži pri 40 stopinjah Celzija povsem oblečena, če se v tem počuti bolj svobodno kot njena evropska kolegica, ki je morala takoj po veliki noči začeti dieto, ker bikini pač ničesar ne skrije.

Ampak to je bilo pričakovano. Napredna inteligenca podpira vse, kar ruši tradicionalni red stvari. Podpira vsako manjšino, ki bi prevzela zastavo revolucije od delavskega razreda, ki ga je v nakupovalnih središčih menda kooptirala svetovna zarota kapitala.

Smešni argumenti proti burkiniju

Nepričakovano patetični so bili argumenti za prepoved burkinija. Tu se je pokazalo, kakšen monopol ima v družbi razsvetljena naprednjakarska logika, kako zelo se je konservativni pol odrekel svojemu jeziku.

Nekateri so rekli, da je prepoved smiselna iz higienskih razlogov. Da je čisto nekaj drugega, če v bazen potopiš nekaj krpic zahodnjaških kopalk ali nekaj kvadratnih metrov čadorja. Zdi se mi, da je težava vendarle za velikostni red manjša kot množice prepotenih Zahodnjakov, ki si v bazenih odmakajo svojo umazanijo. Če gre za kopanje v morju, je zadeva še toliko bolj absurdna.

Potem so rekli, da gre za varnostno tveganje. Da nič ne vemo o tem, kaj se skriva pod burkinijem. Morda bomba! Vsak moški in vsaka emancipirana ženska, ki je kdaj šla z družino na morje, ve, koliko stvari se vlači na plažo. Med vse tiste blazine, brisače, ležalnike, sončnike, maske in plavutke, žoge, hladilne torbe, knjige, kreme za sončenje, plastenke vode itd. skriti še bombe res ni težko.

To je bil tudi argument francoskega upravnega sodišča: da, župani smejo omejevati ljudske svoboščine, da bi poskrbeli za varnost v svoji občini, ampak ti ukrepi morajo biti sorazmerni z nevarnostjo. In prepoved burkinija ni.

Veliko je bilo sočutja do muslimanskih deklet in žena, ki naj bi v vročem soncu trpele oblečene. Od konservativcev smo poslušali o tem, da je naloga prosvetljenega Zahoda, da emancipira muslimanke, da bodo odvrgle tekstilne okove preteklosti. Da naj na soncu pokažejo podplutbe, ki naj bi jih skrival burkini. Pa je celo Obama nekoč rekel, da se Zahod pod pretvezo liberalizma nima kaj vtikati v to, kako so muslimanke oblečene.

Trkali so tudi na ekonomske argumente, češ, turistična industrija ne želi burkinijev na plažah zato, ker so slabi za posel. Ljudje gredo na morje na dopust. Na plaži dajo možgane na pašo. Kar ne gre, če se ne počutiš varno. In ženska v burkiniju jih spomni, da so med njimi muslimani. Nekateri so brali Huntintona, ki je rekel, da so meje islama krvave, drugi se preprosto spominjajo bomb iz Madrida, Pariza, Bruslja ter posnetkov iz Bagdada, Kabula in Alepa in tega, kako so tam oblečeni. Dovolj za nelagodje. Dovolj, da se ljudje trezno prek ramen ozirajo za nevarnostjo, namesto da bi ležerno srkali margarite. Po drugi strani gre morda za žene arabskega šejka, ki bodo v butikih zapravile veliko denarja.

V podporo vsem zgornjim argumentom je poštena inteligenca postregla s fotografijami katoliških nun s kakšne plaže. Njihova oblačila so izpolnjevala šeriatska pravila. Postregli so s fotografijami oblek, v katerih so se Evropejke kopale pred 50, 100 leti. Prekleto podobno burkiniju. Postregli so s fotografijami potapljaških in plavalnih oblek. Nekatere imajo kapuco, podobno kot burkini.

Če si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan

Skratka, konservativci, ki jih burke na evropskih plažah motijo, niso bili sposobni ali pa jih je bilo sram uporabiti edini argument, ki nekaj velja. In ta je: "si fueris Rōmae, Rōmānō vīvitō mōre; si fueris alibī, vīvitō sicut ibi" oz. če si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan, če si kje drugje, živi, kot živijo tam.

Tega se Evropejci držijo, ko pridejo v tuje dežele. V Iranu se turistke pokrijejo z ruto. V Savdski Arabiji zahodni poslovneži ne popivajo na ulici. Če je z burkinijem kaj narobe, je to to, da ne spada v ta prostor. Tako kot na primer korci ne spadajo na gorenjsko hišo, skodle pa ne na primorsko, čeprav bi oboje opravilo svojo vlogo pri zaščiti pred dežjem. Tako kot gasilski domovi ne spadajo na vrhove slovenskih gričev in kot je v teh krajih dela prost dan nedelja, ne petek.

To pa gre v laicistični Franciji težko skozi. Francija namreč ni samo ločila cerkve od države, ampak tudi krščanstvo o francoske identitete. Zakaj bi priseljene muslimane obravnavali drugače od avtohtonih kristjanov?

Zaradi treh minut dobrega filma!

Na tej točki nastane razlika med tistimi z več in tistimi z manj občutka za korenine, pripadnost in identiteto. Med tistimi, ki jim "tri minute dobrega filma pomenijo več kot usoda Slovenije", kot je to jedrnato povedal Žižek, in tistimi, pri katerih je obratno.

Nič ni narobe, če so na plaži katoliške nune v opravi, ki pokriva telo enako kot burkini. Ker so avtohtone. Ker so tukaj doma. Ker so naše. Ker je krščanstvo podlaga naše kulture. Z burkinijem je narobe to, da v oči bije s tujo kulturo. Pa še to bi prenesli. Nihče se ne bi razburjal, če bi bili na plaži budisti v svojih oranžnih opravah. Težava je, da so burkiniji simbol kulture, ki po prepričanju mnogih prinaša konflikte in nasilje.

Tisti z občutkom za pripadnost svoji kulturi in tisti, ki so konservativno previdni v zvezi s spremembami, pravijo nekako tako: naše vrednote, naša kultura, naše navade so podlaga našega uspeha, so podlaga relativno uspešnega gospodarstva in dobrega življenja tu pri nas, zaradi česar so naši kraji tako privlačni za priseljence. In priseljenci so dobrodošli, če sprejmejo našo kulturo v dovolj veliki meri, da je ne spodkopavajo.

To, da se odpoveš kopanju na plaži ali pa skočiš iz burkinija v bikini, je majhna cena za to, da si v tujem okolju dobrodošel, je majhna cena za to, da te gostitelj sprejema. V Basri v burki ali pa na Azurni obali v bikinkah, to je izbira. Svobodna izbira. In če je težka, morda ne gre za osebo, ki se bo dobro vključila v evropsko okolje.

Toleriranje burkinijev daje signal, da so tukaj dobrodošli fundamentalisti, ki si želijo svoje versko-politično prepričanje javno demonstrirati. Ki želijo svoja šeriatska pravila postopoma vsiliti celotni družbi. Tega signala milijonom na Orientu, ki imajo pripravljene potovalke za pot v Evropo, ni pametno dajati.

Kot ni pametna niti prepoved burkinijev. Kot je napisal nekdo na Twitterju, "največja bedarija je spuščati neke ljudi noter, potem pa z njih vleči obleke na plažah".

Jemljejo nam jezik, ne razgleda

V tem jeziku si tega skoraj nihče več ne upa povedati, ker se boji, da ga bodo napadli, češ da je ksenofob, nazadnjak, klerikalec, fašist ...

Z burkinijem nam ne jemljejo razgleda na ženska telesa. Jemljejo nam jezik, v katerem se da opisati težavo. Jemljejo veljavnost tisti vrsti argumentov, po katerih je usoda Evrope vredna več od treh minut sicer dobrega filma.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.