Ponedeljek,
27. 8. 2012,
7.18

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 27. 8. 2012, 7.18

8 let, 10 mesecev

Breivik Prištevni

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Obžalovanje zaradi premalo pobitih ali brezmejna ljubezen do samega sebe.

Pred leti sem spoznal nekega človeka. Imela sva vsak svojega pitbula in večkrat me je nagovarjal, da se srečamo nekje zunaj mesta, kjer bi se psa v miru spopadla. Nisem bil za to in opustil je stike z mano. Nekega dne sem izvedel, da je ubil človeka. Prijatelja, ki mu je dolgoval denar. Povabil ga je v gostilno in ga ustrelil za točilnim pultom. Potem je ubil še sebe.

Čeprav se mi je zdelo njegovo dejanje grozljivo, nesprejemljivo in odvratno, mu vseeno nisem mogel odreči vsaj sprevržene etične drže: odločil se je, da bo ubil človeka, in za to je zastavil svoje življenje. Breivik je naredil nekaj popolnoma drugega: odločil se je, da bo ubil čim več ljudi, in ko je nasitil svoj krvavi pohlep, se je strahopetno predal in iz svojega gnusnega dejanja poskušal iztržiti čim večjo publiciteto za svoja bolna politična prepričanja. Če bi si po pokolu pognal kroglo v glavo, se sicer ne bi zdel nič manjši norec, bi pa vsaj verjel v resnost njegovega obupa. Če bi v svojem svetem križarskem pohodu proti multikulturalizmu in posebej proti muslimanom odšel v Afganistan, Irak, med Palestince (konkretnih možnosti je imel na pretek) in se sam spopadel z, recimo, militantnimi islamisti, bi rekel, človek je bil za svojo banalno ideologijo pripravljen žrtvovati tudi življenje. Toda raje je izbral najbolj zahrbtno taktiko: najprej je z varne razdalje razgnal tono eksploziva, potem se je oborožen do zob in zamaskiran v policijsko uniformo podal med mladino in pobijal vse, kar je lezlo in rotilo, naj za boga nikar ne strelja. Svoje nemočne žrtve je hladnokrvno pobijal kot piščance.

Na sodnem procesu mu ni bilo mogoče odreči bogate minutaže za propagiranje njegovih frustracij in ideoloških blodenj. Pred svetovnim avditorijem je smel razkladati, kako mu je žal, ker ni pobil še več žrtev. Ena izmed večjih zadreg procesa je obenem tudi trpka antinomija sodobne demokracije: vsakdo ima pravico vsiljevati svoje "mnenje", "stališče", četudi je še tako idiotsko in nerealno, če ne drugje, v sodni dvorani. Največja dilema sklepnega dela sojenja je bilo vprašanje, ali je morilec prišteven. Ironija je, da so sodniki v sodbi ugodili morilčevi želji, da bi ga razglasili za prištevnega (čeprav sam sodišča "ni priznaval"). Če bi ga sodniki razglasili za norega (paranoičnega shizofrenika oziroma psihopata), bi relativizirali njegovo odgovornost za storjene zločine; dali bi signal, da je zločinec vreden usmiljenja in pomilovanja. S tem, da so ga spoznali za prištevnega, so sicer razsodili, da se je popolnoma zavedal, kaj z morilsko akcijo počne, obenem pa so simbolno legitimirali njegov nori zločin – za to si je zločinec ves čas sojenja histerično prizadeval.

Čeprav se je sodišče z odvetnikom obtoženca vred skozi proces obnašalo ne le strokovno, ampak tudi dostojanstveno, končni izid sojenja pušča občutek neizpolnjenosti in nepravičnosti. Drugače ob takem zločinu seveda niti ne more biti. Zločinec si je izposloval zapor s tremi celicami, cenzuriranim računalnikom in napravami za fitnes, svojci žrtev so izjavljali, da je pravici zadoščeno, mati ene od ubitih deklet je povedala, da je zdaj mirna, da morilec zanjo ne obstaja več, da je le še "zrak". Težave pa še zdaleč niso izpuhtele. Norveška javnost se prepušča iluzorni introspekciji o skrajnem nazadnjaštvu v družbi, militantnih nacionalistih in političnem kontekstu, v katerem je Breivik snoval in kalil svoje zločinsko viteštvo. Zdi se, da pomirjenje ob splošnem zadovoljstvu s sodbo vseeno ne obeta uporabne katarze. Sociološko premlevanje je blažev žegen, do učinkovitega spoznanja, da se milijoni mladincev najraje zabavajo z ubijanjem v računalniških igricah, je še zelo daleč. Nihče ne more dojeti, kako globoko je Breiviku žal, ker mu je uspelo ubiti le 77 ljudi, ko pa jih je pred tem virtualno zmasakriral na tisoče. Še daljša pot je do spoznanja, da se najgloblje korenine zločina skrivajo v njegovi neizčrpni narcisoidnosti, ki jo je med sojenjem z držo, grimasami, gestami in izjavami bogato razkazoval. Tu pa smo vsi, ne le Breivik in Norveška, na zelo tankem ledu. Za to norostjo obolevamo vsak zase po vsem svetu.