Torek,
8. 3. 2011,
13.08

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 8. 3. 2011, 13.08

8 let, 10 mesecev

Bes davkoplačevalcev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Prispevek, v katerem avtor poskuša najti slovenski izdelek na globalnem tržišču.

Takole je bilo: v New Yorku sem stal pred prehodom za pešce in opazoval tisti reklamni Red Bull avto, ki ga lahko vidite tudi po naših krajih – z ogromno kvazi pločevinko, nasajeno na potlačen trup. Gledal sem ga in prešinilo me je: "Zakaj pa ne cockta?" Najprej moram razložiti, kako se mi je vprašanje porodilo. Zjutraj sem šel v trgovino kupit vodo in se zabaval nad hierarhično razvrstitvijo: lokalne vode nekje spodaj, najdražje pa zgoraj, v višini oči. Obvezni Evian, zraven pa hrvaška Jana, v istem cenovnem razredu. Postal sem pozoren na evropske izdelke in ko sem hodil po ulicah, sem hitro naštel trgovine podjetij iz prav vseh evropskih držav. Še založništvo, trdnjava ameriške zaprtosti, je klonilo: na lestvicah Skandinavci, prihajajo Korejci, še sam sem iz knjigarne v vrečki nosil knjige avstrijskega, finskega in islandskega pisatelja (ter si zabeležil srbskega, da ga kupim v Beogradu). Skratka, edina manjkajoča država je Slovenija. Če pred menoj lahko stoji avstrijski Red Bull, zakaj ne more slovenska cockta?

Slovenska pot v tujino V tujini deluje zelo veliko uspešnih Slovencev. A od doma so šli po ustaljeni metodi desetega brata. Spakirali so culico in se odpravili v svet. Sami oziroma s pomočjo najožjih sorodnikov in znancev. Ni čudno, da ostanejo deseti bratje tudi kot zdomci in ne ustvarijo mreže, ki bi pomagala naslednjim prišlekom. Vsak znanstvenik, umetnik, ... je šel sam in ostaja sam.

Način desetega brata se nam zdi tako običajen, da niti ne pomislimo, da preostali narodi ravnajo drugače. Planirajo in lobirajo, mrežijo in pripravljajo teren za svoje ljudi. Na kulturnem področju, recimo, obstajajo agencije, ki manevrirajo v tej prenatrpani in visoko tekmovalni branži.

Slovenska država ustanavlja sklade, agencije in urade, ki naj bi počele tovrstne zadeve, objavlja razpise, štipendije, a rezultati so bolj ubogi. Porečete, ostale države so večje in bogatejše, recimo Islandija. Da, da.

Odgovarjam: državno subvencioniranje ni ostrostrelstvo, vsaka krogla ne zadane, streljanje s šibrovko je. Izstrelimo veliko krogel, da bi jih vsaj nekaj preluknjalo tarčo. Res pa je, da moramo tudi pri tovrstnem orožju držati cev usmerjeno v pravo smer. To pa nam nekako ne gre. Strategija, vizija – ne gre.

Razen, če je moje razmišljanje povsem napačno: mogoče naš cilj ni uspeh, marveč neuspeh, in je torej strategija prava?

Bes davkoplačevalcev Pred precej leti sem se javil na razpis ministrstva za kulturo in zaprosil za prevod v angleščino, češ, poskušal bom nek svoj roman spraviti do ameriškega založnika. Komisija je mojo vlogo zavrnila, na kar nimam pripomb; pravico imajo deliti denar, kot se jim zdi smiselno.

Čez kako leto pa me je na cesti ustavil višji uradnik ministrstva in dejal: "Ja, gospod Mazzini, vi pa kar v Ameriko! Ali ste malo naivni ali kaj? Kako naj prispevamo denar za kaj takega? Kaj, če postanete slavni in bogati? Davkoplačevalci nas bodo ubili, da smo vlagali v uspešne!"

Aha, slovenski uradnik se torej dejansko boji davkoplačevalca! Zato bo sredstva dal nesposobnemu in se s tem zavaroval pred ljudskim besom. Če bo denar nekdo lepo na tiho zapil, nihče ne bo izvedel. Če bi se pa slovenski avtor nenadoma pojavil na ameriški knjižni lestvici, bi pa po spletu završalo, čakaj, čakaj, kdo pa je temu pomagal?!?!

Kolikokrat sem se v naslednjih letih spomnil tega pojasnila, ko sem v medijih spremljal dolge agonije ogromnih podjetij, za katere je bilo vsem jasno, da jim ni rešitve. Spomnimo se Mure: proizvodnja je odšla na Kitajsko, Zara, H&M in podobni so se pojavili z novimi poslovnimi modeli, pri nas pa bi še kar šivali (= opravljali tlačansko delo) za tega, za onega. Ker so dolar na dan plačani delavci v Bangladešu, bomo tudi mi zaračunali toliko tujcu, preostanek pa bo krila država.

Predstavljajte si, da bi država denar namesto v izgubljene gigante vložila v nova podjetja z obetavnimi projekti in idejami. Nenadoma bi jih bilo vse polno po Ameriki, slovenski davkoplačevalci pa bi ponoreli, češ, za naše denarje so obogateli! Res nam plačujejo davke, nas zaposlujejo, prinašajo denar, ampak uspešni so!!!!! To pa v egalitarni družbi ne gre.

Metanje denarja proč ima pomirjujoč učinek na davkoplačevalce, le predstaviti ga moramo kot obliko socialnega čuta. Slovenska družba je globoko egalitarna in uspeh porodi nesluteno zavist. Takoj želimo preveriti, kdo je uspešnežu pomagal, da ga naklestimo po prstih. Prsti uradnikov, ki vlagajo v neuspeh, so tako varni.

Seveda smo tako širokogrudni le z davkoplačevalskim denarjem. Zakaj pa mislite, da Mura ni šla na borzo in vam osebno prodajala delnice? To kolumno nedvomno berete na mobilni napravi, ko čakate v vrsti za vplačilo delnic NLB?

Kot je rekel nadškof Rode, z našo prislovično pridnostjo bomo pokrpali vse luknje brez dna in našli še nove - nikoli nam jih ne sme zmanjkati in nikoli se ne smemo zmotiti in vložiti državni denar v uspešno podjetje! Edino na ta način bomo ostali enaki.

Srečen konec Tako sem si godrnjal v brado in korakal po ulici, ko me je prešinilo: "Saj ni vse izgubljeno! Cockta ni več naša!" Če so Hrvatje spravili v ZDA vodo Jano, bodo pa še cockto. Mogoče bom že čez kako leto stal na križišču in gledal reklamo za pijačo naše mladosti, s sladkim občutkom, da lahko tudi slovenske blagovne znamke osvojijo svet.

Le prej jih moramo prodati tujcem.