Avti (ni)so glavni krivci za pariški smog

Po 17 letih so v Parizu prejšnji teden znova uvedli omejitev prometa, ki smo jo mi sami – sicer iz povsem drugih razlogov – spoznali tudi v nekdanji skupni državi. Promet po širšem središču francoske prestolnice so glede na to, ali je zadnja številka registrske označbe cestnega motornega vozila soda ali liha, dovolili le vsak drugi dan. Izjeme so reševalna vozila, javni prevoz, električni in hibridni avtomobili, avtomobili z vsaj tremi potniki in vozila, registrirana v tujini. Pariz postaja evropski Peking V nekdanji SFRJ so nas v tovrsten ukrep prisilili zaradi motene oskrbe z naftnimi derivati, v Parizu pa je razlog v močno preseženih koncentracijah smoga, ki so pred tem vztrajale najmanj pet dni zapored. Francosko glavno mesto se je tako pridružilo neslavni druščini mest z močno onesnaženim zrakom, kot so kitajski Peking, indijski Delhi in mehiški Ciudad de Mexico. Kitajcem so v njihovem glavnem mestu celo namestili velikanske zaslone s sliko jasnega neba, ki so ga ob neprebojnem smogu zaman iskali nad svojo prestolnico. Brezplačen javni prevoz Francoske oblasti so sistem par-nepar uvedle samo v Parizu, čeprav so ta mesec tudi drugod po državi nemočno opazovali, kako v velikih mestih izgubljajo bitko s smogom. Pomagal ni niti večdnevni brezplačni javni prevoz, ki ga je ob koncu tedna, ko so se spopadali s slabo kakovostjo zraka, zagotovilo francosko glavno mesto – meritve so pokazale le majhno izboljšanje kakovosti zraka, kar je sprožilo vprašanje: v kolikšni meri promet zares vpliva na slabo kakovost zraka. Niso vsi enako zavedni Pomaga mu zagotovo ne, toda ali je pošteno s prstom pokazati samo na voznike avtomobilov kot na izključne krivce, se sprašujejo francoska avtomobilska združenja, ki glavni vzrok vidijo v ponesrečeni vremenski kombinaciji mrzlih noči in toplih dni, ki močno ovira razpršitev smoga. Kaj pa ogrevanje in težka industrija, ali so tudi tam dosegli tak napredek pri zmanjševanju škodljivih izpustov kot pri razvoju novih avtomobilov, se še sprašujejo, ko nemočno opazujejo največje onesnaževanje zraka v Franciji od leta 2007. Podobno razmišljajo tudi kolegi iz naše Avtomoto redakcije, ki so prepričani, da razvoju energijske učinkovitosti sodobnih avtomobilov, vključno z uvedbo in integracijo alternativnih pogonskih sistemov in goriv, kot so vodik, metan in plin, težka industrija in ogrevalna tehnika preprosto ne sledita enako hitro in učinkovito. Razbremenitev ulic tudi veliko pomeni Vsekakor pa je ukrep prinesel zelo dobrodošlo občutno razbremenitev pariških ulic, že prvi dan po uradnih ocenah kar za 60 odstotkov (in državno blagajno že do poldneva na 180 kontrolnih točkah okrepil za zneske 3.859 glob po 22 evrov, ki so jih policisti izrekli voznikom s sodimi tablicami, ki ukrepa niso upoštevali – 27 najbolj trdovratnim upornikom so vozilo celo zasegli). Najhitrejša kratkoročna rešitev bi bila dež A glede smoga ostaja prepričanje, da bi obilno deževje naredilo veliko več za izboljšanje pariškega zraka kot enodnevna prepoved, zaradi katere gospodarstveniki že seštevajo škode in izgube prihodkov. Neredki ukrep ocenjujejo za nepremišljenega in paničnega ter opominjajo na podobne poskuse pred desetletji v drugih državah, kjer so največji uporniki hitro našli premostitvene zvijače. Vsak posameznik šteje Resnica bi bila, kot največkrat, verjetno nekje vmes. Avti niso edini krivci za slab zrak, a tudi sicer ne bi bilo prav nič slabega, če bi jih bilo po mestnih ulicah manj. Radikalne omejitve in rezi nikoli ne morejo naleteti na plodna tla, a res je tudi, da so tisti, ki se največ pritožujejo čez prometno zamašene ulice, praviloma tisti, ki največ sedijo v svojih avtih in ne želijo niti pomisliti, da se v mestu da potovati – morda celo hitreje in ceneje – tudi z javnim prevozom, kolesom ali ne nazadnje tudi peš.