Ameriški Bog in kriza

Tam je bil seveda tudi Glenn Beck, wannabe duhovni vodja čajankarskega gibanja, kateremu bi se moral pridružiti senator Joe Lieberman, a je na koncu na žalost nekaj prišlo vmes. Glenn je kajpada takoj zgrabil priložnost in kakšnih 200 tisoč protestnikov na ulicah Tel Aviva ozmerjal s komunisti. Njihove zahteve po večjem obdavčenju najvišjih dohodkov je razumel kot "sovraštvo do bogatih". No, ko je govor ravno o bogatih, človek nekako ne more mimo zadnjega članka Warrena Buffeta v The New York Times z naslovom Nehajte crkljati superbogataše. V njem eden od najbogatejših Američanov prizna že dolgo časa znano dejstvo, da račune krize plačujejo skoraj izključno nižji sloji družbe. Le kako bi lahko bilo drugače v državi, ki je teoretično demokratična, praktično pa plutokratska. Vseeno je enkrat za spremembo od človeka z vrha ekonomske piramide zanimivo slišati, da višji davki ne predpostavljajo avtomatično nižjih vlaganj, kar je sicer ena od temeljnih zablod tržnih fundamentalistov.

Ali to pomeni, da so se nekateri superbogataši začeli vdajati altruizmu? Ali spada vse skupaj pod rubriko tistega "Samo še Bog nas lahko reši"? Altruizem pri tem ni izključen, toda možni so tudi drugi motivi, recimo ta, da se jim zdi neumno vzdrževati zasebno vojsko varnostnikov, ki bo ščitila njihovo premoženje. Takšna svoboda res ni ravno poceni. Vedeti je treba, da so ZDA znane tudi kot država, ki je v samem svetovnem vrhu po stopnji kriminalitete. Če bo šlo tako naprej, bo že čez nekaj let več Američanov zaposlenih v enem od zasebnih varnostnih podjetij, ki rastejo kot gobe po dežju, kot pa na področju izobraževanja.

Tržni fundamentalisti bodo to brez dvoma obrnili v svoj prid. Odgovor je kot na dlani: proč s solidarnostjo! Neenakost ustvarja nova delovna mesta! Ali ni to fino? Pomisliti je treba le na nove zasebne poboljševalnice, zapore … in na koncu morda celo eksekucijske službe, le zakaj ne, podjetnosti vendar ne smejo ovirati niti etični, niti okoljevarstveni, niti politični, niti katerikoli drugi predsodki.

Ampak nekaterih ameriških "komunistov" v te zgodbe preprosto ni mogoče prepričati. (Tržnim fundamentalistom se brez dvoma toži po tistih dobrih starih časih McCarthyja.) Tovariš Nouriel Roubini, znan tudi kot Kasandra za področje ekonomije, je dal svojemu zadnjemu članku pomenljiv naslov Ali je kapitalizem obsojen na propad? V njem omenja "delni prav" Karla Marxa glede teze o samodestruktivnosti kapitalizma in opozarja, da propad komunizma ne pomeni, da se kaj takega ne more zgoditi s kapitalizmom. Vsekakor pa se strinja s svojimi rdečimi tovariši (npr. nobelovcema Paulom Krugmanom in Josephom Stiglitzem) pri oceni, da je za Američane najbolje, če pozabijo na anglosaksonski model vudu ekonomije, s pomočjo katerega so tržni fundamentalisti z Wall Streeta uplenili vse, kar se je upleniti dalo. Težava s trickle-down ekonomijo je namreč v tem, da z vrha ekonomske piramide na dno puščave običajno ne pricurlja nič omembe vrednega. Puščava zato nezadržno raste.

Seveda pa človek ob tem ne sme pozabiti na tisto legendarno idejo o samokorekcijski zmožnosti trgov. Najbolje je ne storiti ničesar, pustiti vse tako, kot je, trgi bodo že sami od sebe odpravili vse nepravilnosti in težave. Za to potrebujejo edino čas. (Malce nerodno pri vsej stvari je le, da tega ni nikoli dovolj.)

Nobenega dvoma ni, da ameriški politiki tem briljantnim argumentom verjamejo. Le kdo bi lahko bil tako nespameten, da bi podvomil v tako genialno idejo – ne storiti ničesar, ker se bo vse tako in tako uredilo samo po sebi. (Ko bi le lahko sprevideli še volivci.) Očitno se bojijo samo tega, da bo prej prišel sodni dan, zato so se za vsak slučaj – človek nikoli ne ve – prišli v Sveto deželo malce prilizniti svojemu Bogu, ki je sicer Američan, a ima, kot je znano, Sina z izraelsko državljanko.