Ali zaslužite več kot vaši starši?

Skupaj položite plačilne liste vaših staršev (če so ti seveda še zaposleni) in svoje (če ste vsaj že nekaj let redno zaposleni; najboljša je kombinacija oče–sin) in primerjajte višine prejetih izplačil. Če ste reprezentativni del slovenske statistične realnosti, potem se številke ne razlikujejo kaj dosti. A pojdimo po vrsti.

Medgeneracijska korelacija prihodkov očetov in sinov v državah OECD. Pred nekaj dnevi je Dina Pomerantz, raziskovalka na harvardski poslovni šoli, tvitnila tabelo, objavljeno v knjigi The State of Working America (2012), ki je prikazovala odvisnost osebnih prejemkov sinov v primerjavi s prejemki njihovih očetov v državah OECD. Gre za neposredne osebne prejemke, v katere niso vključeni prihodki iz dedovanja ipd.

Za to je imela dober razlog: zelo visoko na tej tabeli je bila namreč Amerika.

Družbena mobilnost v Ameriki … Amerika, država, ki naj bi slovela kot dežela neomejenih možnosti, v kateri se lahko tudi revni s pomočjo svojega talenta prebijejo do najvišjih družbenih slojev (in posledično do njihovih prihodkov), je na tej tabeli korelacij prihodkov med različnimi generacijami kazala precej klavrno podobo. Na njej je bila Amerika namreč uvrščena zelo visoko, saj je bila taka korelacija med prihodki očetov in sinov. To pomeni, da medijsko zloščena podoba dežele ameriškega sna v praksi sploh ne drži. Raziskava in primerjava med različnimi državami članicami združenja OECD, v katerega je od leta 2010 včlanjena tudi Slovenija, je dejansko pokazala, da je Amerika zelo visoko med tistimi, kjer je t. i. družbena mobilnost, torej prehod med različnimi družbenimi razredi od ene generacije do druge, precej nizka. Kaj to pomeni še konkretneje? Natančno to, da se, statistično gledano, v Ameriki sinovi le težko prebijejo v višji družbeni razred od tistega, v katerem so njihovi očetje, zaradi česar tudi zaslužijo približno toliko kot oni. Seveda to velja tudi v obratno smer: sinovi očetov, ki zaslužijo dobro, bodo, statistično gledano, v prihodkovnem smislu tudi sami prišli približno enako dobro skozi.

… in drugje Amerika pa seveda ni najvišje na tej lestvici. Tik nad njo je Velika Britanija, kar lepo prikazuje, da klasični anglosaksonski svet, torej dežele demokracije in neskončnih priložnosti, družbeno niti približno niso tako pretočne, kot si morda mislimo. Še više je Italija, kjer družina in njeno družbeno reproduciranje morda igrata najpomembnejšo vlogo daleč naokoli. Tik pod Ameriko je Švica, za katero je tudi znano, da tamkajšnje družbene elite skrbijo za svoje ohranjanje, tudi s pomočjo uvažanja potrebnih kadrov, nižji družbeni razredi pa ne morejo kar tako preskočiti na višjo raven. Francija in Španija sta že niže, precej pod Japonsko pa je Nemčija, ki se v tem kontekstu kaže kot precej bolj sprejemljiva dežela za prehode med družbenimi razredi od drugih velikih evropskih držav. Poleg Kanade, Avstralije in Nove Zelandije, ki dandanes morda najbolj upravičeno veljajo kot obljubljene angleško govoreče dežele za tiste, ki bi se na družbeni lestvici radi prebili više od svojih staršev, so na tej lestvici najnižje še skandinavske države. Švedska, Finska Norveška in Danska očitno najbolje omogočajo prehod iz enega družbenega razreda v drugega – seveda v obeh smereh. Četudi so morda starši tam visoko na družbeni lestvici, to ne pomeni, da tak položaj pripada tudi njihovim otrokom – po tej raziskavi si bo tam svoj položaj v družbi vsaka generacija morala priboriti na novo. Tabela najbrž ne bi prišla v slovenski spletni obtok, če ne bi Miha Mazzini opazil, da je najvišje na njej ravno Slovenija.

Družbena mobilnost v Sloveniji To seveda ni dobro. To dejansko ne pomeni samo tega, da je v Sloveniji prisotna praksa negativne selekcije (nazadnje je o njej pisal Boštjan M. Zupančič v svoji kolumni na taistem portalu), po kateri šefi najraje zaposlujejo slabše od sebe, da si s tem ohranjajo položaj.

Pomeni tudi to, da ste, če ste rojeni v nižjem družbenem sloju (ali kaki drugi družbeni periferiji), v precejšnjem odstotku verjetnosti tudi obsojeni nanj. Hkrati pa, po drugi strani, velja tudi obratno: če ste rojeni v družini, ki spada v družbeno elito, ste lahko precej zanesljivo prepričani, da boste tak položaj, tudi v smislu plačila, ki je eden od najbolj reprezentativnih pokazateljev, ohranili tudi vi. To se ponavadi dosega z omogočanjem dobre izobrazbe naslednji generaciji, njenim uvajanjem v posle ter v neformalna omrežja poznanstev, s čimer samo po sebi ni nič narobe, dokler poteka v legalnih okvirih. Ti pa so bili, kot kažejo mnogi nepotistični primeri iz zdajšnje slovenske stvarnosti, mnogokrat grobo zlorabljeni. Vse to pod črto pomeni, da je v Sloveniji poleg negativne selekcije prisotna tudi močna težnja po reproduciranju obstoječe družbene strukture, kar predpostavlja obnavljanje družbene elite na eni strani in ohranjanje (takšne ali drugačne) periferije na drugi. To je paradoksalno še iz enega razloga.

Družbena neenakost in družbena mobilnost Podrobnejši pogled tabele pokaže tudi to, da je družbena mobilnost med generacijami največja tam, kjer vlada manjša splošna družbena neenakost. To pomeni, da je tam, kjer so razlike med bogatimi in revnimi največje, težko preiti kam više ali pasti kam niže, tam, kjer so te razlike nižje, pa so preskoki veliko verjetnejši. Tu pa se pojavi paradoks Slovenije. To je država, kjer je po uradnih podatkih družbena neenakost še vedno med najnižjimi v Evropi in tudi drugod. Po tej logiki bi moralo ravno to dovoljevati relativno preproste in tekoče prehode med različnimi družbenimi strukturami, kar bi se v nadaljevanju odražalo tudi v osebnih prejemkih. A kot kaže, ni tako. Slovenija je po stopnji svoje družbene neenakosti sicer blizu skandinavskim državam, po svoji družbeni zaprtosti pa je celo višje od anglosaksonskih držav in tudi Italije. Relativna družbena enakost se v Sloveniji torej žal ne odraža v lažji in večji družbeni mobilnosti. Kljub vsemu temu imam tudi dobre novice.

Spremembe po letu 2011 Prva dobra novica je, da je ta tabela iz leta 2012 in da v marsičem temelji na podatkih iz let poprej, ko je v Sloveniji res vladala najtrša gospodarska kriza in so bile družbene možnosti res maksimalno zaprte. Od takrat je minilo že skoraj pet let in to obdobje zaznamujejo signali, ki kažejo premike na bolje. Tu je namreč že druga dobra novica. Nedavno je bil objavljen podatek, da nova slovenska podjetja (t. i. start-upi), ki jih ustanavljajo predvsem mladi slovenski podjetniki, že štiri leta zapovrstjo beležijo približno stoodstotno rast finančnih sredstev, ki jim jih uspe pridobiti iz različnih virov (ta vključujejo evropska sredstva, zasebne investicije skladov tveganega kapitala, zbiranje sredstev na Kickstarterju in drugih platformah itn.). Ta obseg pa je v lanskem letu znašal že več kot 120 milijonov evrov. Od tega so jih, lani prvič, devet milijonov prispevali tudi kitajski investitorji. Kaj to pomeni v praksi?

Mladi prebijajo okvire Preprosto to, da so se podjetni mladi Slovenci v zadnjih letih začeli intenzivno osvobajati spon in rigidnih okvirov, s katerimi so bili obdani tako v imenu krize kot tradicionalne slovenske družbene realnosti. Seveda govorimo o manjšem delu populacije, vendar podjetniški podatki kažejo, da pod relativno fiksirano družbeno konstrukcijo realnosti tli nova generacija, ki se z njo ne bo sprijaznila kar tako. Morda bo ta tabela čez kakih pet let zato že precej drugačna. Ali pa tudi ne: vprašanje je, ali bodo ti mladi podjetniki toliko časa sploh še ostali v Sloveniji.

Dodatek Vsaka zanimiva zgodba nima samo enega konca. Tudi ta je taka. Ko sem pregledoval izvorni material, ki je bil podlaga za to v citirani knjigi objavljeno tabelo, sem naletel tudi na članek kanadskega profesorja Milesa Coraka iz leta 2012, ki je vseboval izvirno različico te tabele. Na njej je bilo nekaj razlik v primerjavi s to, ki je objavljena v tem besedilu (in je poslovenjena za potrebe naših bralcev). Prva razlika je bila v tem, da so na njej najvišje uvrščene Brazilija, Kitajska in Peru, kjer je prebivalstvo po trditvah avtorja še vedno relativno nemobilno (recimo selitev kmetov v mesta), kar pač ne omogoča večje družbene pretočnosti. Druga razlika pa je bila v tem, da na izvirni tabeli Slovenije ni. Pisal sem avtorju članka v zvezi s tem in odpisal mi je, da ne ve točno, kako se je Slovenija sploh pojavila v knjižni različici tabele v knjigi The State of Working America. Zato sem seveda pisal tudi uredništvu knjige, da mi pojasnijo svojo metodologijo in vir podatkov za Slovenijo. Za zdaj mi še niso odgovorili – kot kaže, zadevo še raziskujejo. Obstaja torej možnost, da je Slovenija na lestvici družbene (ne)mobilnosti tako visoko uvrščena na podlagi neustrezno uporabljenih podatkov. Zato tudi rezultatov preizkusa iz začetka tega besedila – primerjave plačilne liste vaših staršev in vas – ni treba jemati preveč dokončno. Poleg tega pa ste lahko vi tudi tisti, za katere ta statistika pač ne velja.