Ali veste, kako se sliši, če mimo vas švigne težek šop ključev? Nihče ni niti pomislil na to, da bi se šel komu pritožit. Komu le? Nisi se mogel iti pritožit razredniku, saj je bil, sicer že precej star in uglajen gospod, prav on tisti, ki je vrgel ključe. Da bi se šlo pritožit k ravnatelju zaradi take reči, pa tudi ni bilo predstavljivo. Bili so časi, ko je učiteljica dve klepetulji, ki med šolsko uro nista mogli biti tiho, prijela za lase in govoreči glavi dvignila s stola ter ju udarila skupaj. Nihče ni pomislil na to, da bi zaradi tega prišel v šolo in se pritožil. Še več: ko sta dekleti prišli domov in povedali za prigodo, sta jih slišali še od staršev. Le kaj imata klepetati med poukom, so jima rekli in s tem pritrdili učiteljici, da je naredila čisto prav. Tisti fant sem bil jaz. Ena od tistih dveh deklet je bila moja žena. Ti časi so za vedno minili.
Čas starševskih intervencij v šoli Zadnjič se je na spletu razvila zanimiva debata, saj je nekdo objavil izsek iz matematične kontrolne naloge, ki jo je reševal neki otrok v zgodnejših razredih osnovne šole. Naloga je šla takole: Deček je star 4 leta, oče pa je devetkrat starejši. Koliko je star oče? Treba je bilo nastaviti račun in napisati odgovor. Učenec je nastavil račun 4 x 9 = 36 in napisal odgovor: Oče je star 36 let.
Vendar mu je učiteljica vseeno odbila eno od treh mogočih točk, ker je po njenem narobe napisal račun, saj bi moral namesto 4 x 9 = 36 dejansko napisati 9 x 4 = 36, kar naj bi bilo pravilno po striktno matematičnih pedagoških pravilih. Seveda se je takoj razvila živahna debata, če je bil ta odbitek upravičen, kako tako ocenjevanje vpliva na otrokovo dojemanje pravilnega in nepravilnega, kako se zaradi tega, ker se pri takih nalogah išče igle v senu, lahko spremeni njegov odnos do šole in do znanja ter tako naprej. Starši so se razjezili in nekateri so pozivali k temu, da je takemu učitelju nedvomno treba povedati, kar mu gre. Tudi sam sem bil nejevoljen zaradi odbitka, čeprav nisem poznal niti otroka niti staršev. Otrok je, ne pozabimo, da je šlo za zgodnejše razrede osnovne šole, nalogo naredil povsem pravilno. Če je imel učitelj pripombo nad obliko zapisa računa, sem razmišljal, bi to lahko opremil s komentarjem, ne pa da je šel zaradi tega odbijat točke. Morda je vse skupaj zrelo za pisemce, nikakor pa ne za obisk, sem zapisal v debati. Vendar so me drugi hitro preglasili, rekoč: le kakšno pisemce neki, obiskat je treba učitelja in mu povedati svoje. To me je spomnilo na moje obiske učiteljev mojih otrok.
Osebna zgodba Spomini na to temo so kratki. V skoraj ducatu let, odkar se moji trije otroci šolajo, nisem niti enkrat obiskal učiteljev, da bi se tako ali drugače pritožil nad njihovim delom. Priznam, enkrat, pred nekaj leti, sem bil temu blizu. Bilo je takole. Na šoli so tekli nekaj podobnega Cooperjevemu testu, kar je v praksi pomenilo približno dva kilometra. Otrok, ki je že davno pred tem zlahka pretekel deset kilometrov, in mu ta tek seveda ni predstavljal nobenega izziva, se je tokrat odločil za nekaj drugega. Ker je bil en od njegovih sošolcev v slabi telesni formi in se je bal tega teka, mu je rekel, naj ne skrbi, saj bo on z njim pretekel vso progo. Tako je s tem sošolcem tekel počasi in tovariško odtekel odmerjeno razdaljo. Vsa vesela, da jima je uspelo, sta pritekla do cilja. Vendar pa je učitelj ocenil, da nista tekla "dovolj enakomerno", zato jima je, kot edinima v razredu, prisodil štirico. Otrok je bil seveda kar dobro prizadet, saj je bil na nek način celo kaznovan za svojo tovariško gesto, ob tem, da ima sicer izvrstno kondicijo. Doma smo razmišljali vse mogoče, po daljši debati pa sem se odločil, da napišem pismo, ki sem ga dal otroku, da ga odnese učitelju športne vzgoje in naj mu pove svojo verzijo zgodbe, zakaj je tekel počasi. Napisal sem:
Spoštovani,
Otrok mi je nedavno povedal, da je pri testu vzdržljivostnega teka kot skoraj edini v razredu dobil oceno 4. Ne bi želel razčlenjevati vaših razlogov za to odločitev, vendar mislim, da ta ocena vsekakor ne ustreza njegovi telesni pripravljenosti v tej disciplini. Nasprotno, otrok na dolgih progah že nekaj let teče z lahkoto in predvsem z velikim veseljem. Zato apeliram na to, da še enkrat razmislite in mu daste priložnost, da popravi oceno. Kot primer njegovih rezultatov vam spodaj prilagam zadnja dva rezultata njegovih tekov na deset kilometrov, drugi rezultat je bil dosežen samo kaka dva tedna pred testnim tekom na šoli. Spodaj sta bila navedena izseka iz uradnih rezultatov dveh maratonov, kjer se je videlo, da je otrok deset kilometrov pretekel kar lepo pod eno uro. Že vnaprej hvala za vašo pozitivno obravnavo.
S spoštovanjem
Na pismo sicer ni bilo odgovora in otrok ni dobil še ene priložnosti. Tudi njegovo tovarištvo se žal ni obrestovalo in zadeva se je s tem končala. Prepričan pa sem, da se je otrok, no, v bistvu vsi moji otroci, ki so pozorno spremljali dogajanje, iz te zgodbe naučili, da starši ne bomo hodili posredovat zanje v šolo in bomo kvečjemu pomagali razložiti nastalo situacijo, da pa je šola v celoti njihova zgodba, njihova odgovornost, in, včasih, tudi njihova frustracija.
Učitelji in starši danes V svoji mnogovrstni delovni "karieri" sem nekaj časa poučeval na srednji šoli, poleg tega pa sem nekaj let predaval tudi na fakulteti. Zato vem, kako je biti učitelj, ko moraš, dandanes vse bolj obložen s formalnimi določili in prepovedmi, dan za dnem krotiti energijo učencev in dijakov ter jih ob tem skušati tudi nekaj naučiti. Dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, ne glede na to, ali imaš slab dan ali ne, moraš iz ure v uro vstopati v nov razred ali v nov predmet in izčrpavati svojo energijo. Zato učiteljem, ki so pač profesionalci, to je njihov poklic, zaupam pri njihovem delu in njihovih odločitvah. Četudi so morda kdaj napačne. Saj kdo pa pravi, da bodo vse učiteljeve odločitve stoodstotne pravilne? Napake so del življenja. Krivica je del življenja. Čim prej to spoznaš, tem bolje. Vem, da sem v manjšini. Z vseh strani do mene prihajajo informacije, kako so učitelji tako ali drugače neustrezni, zato seveda potrebujejo starševski poduk. Starši vse pogosteje hodijo v šolo, kjer skušajo s svojo silo uveljaviti interese svojih otrok. Prepričujejo učitelje, da so se pri tem ali onem zmotili in apelirajo, včasih tudi z grožnjami (celo z odvetnikom), naj to ali drugo napako čim prej popravijo. Seveda tudi pri svojih treh otrocih včasih pomislim, da bi moral v kakšni situaciji kaj takega storiti tudi sam. A nisem. Ravno pred kratkim sem dobil potrditev, da s tem, ko ne posredujem za svoje otroke, v bistvu delam prav.
Črta odgovornosti Na šoli enega od otrok je bilo predavanje o vzgoji otrok. Energični in prepričljivo izkušeni predavatelj je predstavil zelo preprost model človekovega delovanja in odgovornosti, pri katerem je za osnovo postavil navidezno črto. Če si nad črto, si ti tisti, ki prevzemaš odgovornost za svoja dejanja, ti si tisti, ki si aktiven, in na ta, aktiven način upravljaš svoje življenje in odnose z drugimi ljudmi. Če si pod črto, si pasiven. Čakaš, da zate in za tvoje življenje, tvoje težave, tvoje učenje, delo in bivanje poskrbi nekdo drug. Otroci so v osnovi glede svojih odgovornosti sprva seveda pod črto. Naloga staršev pa je, da jih sčasoma spravimo nad njo, jim torej privzgojimo občutek lastne odgovornosti za svoje življenje. Pri tem procesu se otroci seveda tudi upirajo in na vsak način poskušajo apelirati na starše, da bi poskrbeli zanje, rešili njihove težave in odstranili njihove frustracije. Če jim ustrežeš, jih odvežeš odgovornosti. Prvič, drugič in tako naprej. Če imaš več otrok, se ta vzorec prenaša tudi nanje. Na koncu lahko dobiš odrasle ljudi, ki vse življenje preživijo pod črto in ne znajo prevzeti odgovornosti. Vse življenje so pasivni, čakajo, da bo nekdo poskrbel zanje, bodisi starši do svoje onemoglosti bodisi partner, država ali kdo četrti. Z ženo skušava živeti življenje nad črto. Zrasla sva iz fanta, ki so mu mimo glave švignili učiteljevi ključi, in iz dekleta, ki ji je učiteljica udarila glavo ob drugo klepetuljo.
Nihče ni nikoli hodil za naju posredovat v šolo. Če je kaj, kar si želim za svoje otroke, je to, da svojega življenja ne bi preživeli pod črto. Tudi zato ne hodim v šolo reševat njihovih težav z učitelji.
Zgodba za konec Otrok, ki je takrat dobil štirico za svoj tovariški Cooperjev tek, je pred časom v šoli dobil še eno lekcijo za svojo poštenost. Življenje enkrat jemlje, drugič pa daje. Pri enem od predmetov so dobili nazaj kontrolke z doseženimi odstotki in pri vpisu ocen so morali učiteljici povedati dosežene odstotke. Otrok je povedal prejeti odstotek, učiteljica pa je vpisala ocene. Odstotek je bil na meji med dvema ocenama in učiteljica mu je vpisala višjo oceno. Otrok je popoldan doma razmišljal, kaj se je zgodilo. Staršem ni ničesar povedal. Drug dan je na stopnišču ustavil učiteljico in jo opozoril, da mu je vpisala previsoko oceno. Učiteljica se je nasmehnila. Vem, da sem to naredila. Zanimalo me je, če me boš opozoril na to. Ne skrbi, vpisana ocena ostane – tudi zato, ker si me pošteno opozoril na to. Popoldan mi je povedal to zgodbo. Zintrigirala me je in natančno sva rekonstruirala potek dogajanja ter razloge za njegovo lastno odločitev, da pove učiteljici za njeno "napako". Pohvalil sem ga za njegovo osebnostno integriteto. Še zdaj ne vem, ali je učiteljica višjo oceno res napisala po pomoti ali namerno, da bi videla, kako se bo otrok na to odzval. Tudi tega nisem šel preverjat v šolo.
0
