Al Kaida, Francija in Evropa

Kljub temu je očitno, da se je klima v državi spremenila. Napočil je čas razmisleka o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo – zadnjih petnajst let se je namreč zdelo, da je džihadistični teror Francijo zaobšel. Zanimivo je tudi, da glavne teme razmisleka – boj proti terorizmu, vprašanje priseljevanja, islam, spodleteli koncepti sobivanja kultur in tako dalje – postajajo vse bolj aktualne zunaj meja Francije.

Mohamed Merah seveda ni bil tujec: rodil se je v Franciji, v njej je živel in na koncu tudi umrl. Edini jezik, ki ga je zares obvladal, je bila francoščina. No, brez dvoma se bo vedno našlo dovolj posameznikov (še posebej med politiki), ki postavljajo kriterije "biti Francoz" tako visoko, da jih praktično ne izpolnjuje nihče, ampak vseeno, dejstvo je, da je šlo v tem primeru za domači terorizem. Ljudje na splošno verjamejo, da sta terorizem in spodletela integracija tesno prepleteni težavi. Pri vsem skupaj naj bi šlo potemtakem za "trk" dveh različnih kultur. Ali je res tako preprosto? Kot rečeno, ravno Merahov primer postavlja tako gledanje pod vprašaj: človek je dejansko poznal samo eno kulturo – francosko, oziroma evropsko oziroma zahodnjaško. Njegov način življenja tudi kaže, da ni šlo za ne vem kako poglobljenega vernika. Poleg tega je vprašljiva tudi njegova ideološka indoktrinacija. Skratka, vse navedene značilnosti kažejo, da gre za tipičnega pripadnika Al Kaide.

Značilno je, da preiskovalci pri Al Kaidinih teroristih v Evropi praviloma ne najdejo teološke ali ideološke literature, pač pa različne priročnike o tem, kako se sestavi bomba, in pa seveda videomaterial o trpljenju muslimanov in junaštvu maščevalcev krivic. In čeprav se vedno sklicujejo na kakšne v tistem trenutku aktualne dogodke na Bližnjem vzhodu, se v praksi običajno izkaže, da so njihova politična stališča izredno slabo artikulirana. (To se na primer najlepše vidi na sodnih procesih, ki jih tipični pripadniki Al Kaide ne znajo izkoristiti za učinkovito promocijo političnih idej, kar sicer tradicionalno počnejo pripadniki drugih, politično mnogo bolje artikuliranih skupin.) Tvegano bi bilo torej reči, da jih v prvi vrsti motivira ravno ideologija.

Olivier Roy, eden od največjih evropskih poznavalcev političnega islama, je zato prišel do sklepa, da Al Kaida svojim članom ne ponuja toliko ideologije ali teologije, pač pa ravno zgodbo, v kateri se lahko najdejo in prepoznajo, namreč osebno zgodbo, zgodbo na povsem osebni ravni, v kateri dobi njihovo nesmiselno življenje neki smisel. Al Kaida predstavlja v Evropi mladinsko gibanje, ki se politično zgleduje po nekdanjih ultralevičarskih gibanjih. Politični cilji so v svoji splošnosti skoraj identični: boj proti zahodnjaškemu imperializmu, ki ga poosebljajo ZDA s svojimi prepoznavnimi simboli, globalizacijo in tako dalje. V jedru vsega pa je fascinacija s smrtjo, tista fascinacija, ki jo je mogoče opazovati pri samomorilskih najstniških pokolih, tako značilnih za ZDA. Pri tem je nadvse pomembno, da se vse skupaj posname na video in pokaže svetu. Na ta način neki anonimni "luzer", za katerega se običajno zanima zgolj lokalna policija, postane pomemben junak dneva, ki ga lahko opazuje in občuduje ves svet. Le on sam poslednjega dejanja zaradi razumljivih razlogov ne more videti.

Na koncu se tako vedno postavlja vprašanje za medije, medijsko vprašanje, ki bi moralo sprožiti ustrezno samorefleksijo. Gre za to, da Al Kaida za svoje delovanje nujno potrebuje medije. Brez medijev je kratko malo ni. Torej so mediji hote ali nehote, če se tega zavedajo ali ne, sestavni del zgodbe. Drugače povedano, mediji so po eni strani del težave, po drugi pa najbrž tudi del rešitve.