Ljubezen na valovih - 3. del

Nikoli še ni prevarala Darka in sploh ni nikoli razmišljala o tem, zdaj pa je v nekaj urah svoje življenje obrnila na glavo, ko se je povsem nepričakovano spustila v poletno avanturo. Izpod čela je poškilila proti svojemu Dalmatincu, ki je prestregel njen pogled in ji pomežiknil. Madona, je pomislila, saj sploh ne vem, kako mu je ime. Je to mogoče? Raztreseno se mu je nasmehnila in že čez nekaj trenutkov so pristali. Hitro je pograbila svojo kopalno torbo, pomahala v slovo in se začela prerivati med potniki, kot da ji gori pod nogami. Z ladje je skočila na drugi strani, kot jo je čakal Darko, in se odkradla proti domu, upajoč, da je ni opazil. - “Dora, Dora, ej, Dora!” je iz njegovih ust zaslišala svoje ime. Več kot očitno jo je opazil. Presenečeno se je obrnila. - “Oo,” je hlinila veselje. “Kaj pa delaš tukaj?” ji je ušlo. Ne da bi počakala na odgovor, je pohitela. “Ful me tišči lulat, a greva?”

Edino, kar si je v tem trenutku želela, je bila topla prha. Ubijala bi tudi za kopel, ampak to je bil luksuz, ki si ga ni mogla privoščiti. Skupaj z vodo, ki je spirala sol, so ji po licih tekle solze sreče, ko se je spominjala njegovega nežnega ljubkovanja, in solze sramu, ko je z metulji v trebuhu podoživljala svojo naslado. Droben, a vedno vztrajnejši glas ji je šepetal, da je zaljubljena do ušes in da si želi na svobodo, proč od Darka, ki ji že nekaj let ne daje ničesar. Med večerjo se hrane skoraj ni dotaknila. Darko jo je zaskrbljeno opazoval. - “Tako nenavadna si, kot da ne bi bila ti. To je gotovo zato, ker si ves dan preživela na soncu. Jaz tega ne bi nikoli storil, nisem tako nepremišljen, da bi ...” - “Da bi kaj?” ga je prekinila in bevsknila. “Nič mi ni, samo utrujena sem, rada bi šla spat.” - “Kaj pa najin večerni sprehod, s katerim se sprostiva pred spanjem? Saj veš, da jaz ne prebavljam dobro, če se potem ne sprehodim.” - “Pa pojdi sam,” je vzela torbico in ga že drugič v istem dnevu pustila samega. Morala bi vedeti, da se ji bo to bridko maščevalo, ker se je Darko seveda zastrupil s hrano. Vso noč je tekal na stranišče, vmes pa mu je Dora hladila razgreto čelo z obkladki. Zjutraj je v lekarni pokupila vse, kar bi mu lahko povrnilo zdravje. Popil je zgolj čaj in utonil v spanec.

Ure so minevale in Dora je začela nestrpno pogledovati proti svoji kopalni torbi. Ne, naj ti ne pade na pamet, da bi šla, se je okarala, in že naslednji trenutek basala vanjo brisačo. Na vratih se je obrnila in pogledala Darka, ki je rahlo smrčal. Ne, tega ne bo obžalovala, to je vedela. Zanjo in za Darka je prišel konec. Vseeno je kar se da previdno zaprla vrata in še zadnjič pomislila, ali bo videl listek, da je odšla na plažo. Čakala je in čakala. Čakala na svojega kapitana barke, njega pa ni bilo. Slednjič je vzela zadnjo barko, ki je vozila na otok, kjer je včeraj našla svoj zaliv. Brez pomisleka je skočila v vodo in odplavala do plaže. Ko je priplavala mimo skale, ki je skrivala pogled na romantični zalivček, je zagledala njegovo postavo. Čakal jo je nemiren in topel od sonca. Ta koža, ki jo je tako pogrešala, se je končno ovila okoli nje in jo ljubkovalno ogrela.