Komentar: Štrbunk v prazen bazen …

Včerajšnji "fiasko" z dokapitalizacijo NLB-ja pa je samo še dokaz več, da država oziroma vlada, ali bolje, njen finančni minister Franci Križanič, preprosto ne ve, kaj bi z večinsko državno banko. Dolgoročne strategije o NLB kot o najpomembnejšem bančnem stebru država kratko malo nima. Da je to zagotovo res, je sinoči na eni od televizij še enkrat "sporočil" guverner Banke Slovenije Marko Kranjec, ko je malce nemočno ugotavljal, zakaj banka tako nujno potrebuje dokapitalizacijo tik pred dvanajsto, pred koncem leta. V NLB-ju namreč poudarjajo, da zaradi zdajšnjih razmer na trgu dokapitalizacija sploh ni nujna! Zakaj torej NLB, ki so jo letos pretresale zlasti kadrovske "afere" najprej s prvim možem, pa potem s prvo nadzornico banke, tako življenjsko potrebuje dokapitalizacijo? Ali zares potrebuje svež kapital? Morda zaradi pregrešnih "tajkunskih" posojil, ki so mnoge odnesle, nekatere pa bi še morale? Ali pa morda gre le za to, da država porabi proračunski denar, ki je v državni blagajni "rezerviran" prav za dokapitalizacijo in je treba pohiteti in denar seveda porabiti, ker se leto pač izteka.

Projekt četrt milijarde evrov vredne dokapitalizacije pa je vsaj za zdaj padel v vodo. In to preprosto zato, ker država za dokapitalizacijo ni dobila soglasja drugega največjega lastnika banke – belgijske KBC, ki je v preteklosti v NLB "pompozno" vstopila z željo in ciljem postati večinska lastnica, pa se je to zaradi različnih političnih interesov, ki jih v slovenskem "bančnem peskovniku" nikoli ni manjkalo, preprosto sfižilo. Zdaj je, kar je! Belgijci že nekaj časa razmišljajo, kako bi elegantno izstopili iz neuspešne NLB-jeve zgodbe, zato razumljivo niso pripravljeni tvegati svežega denarja za dokapitalizacijo. Slovenska država bo zanjo očitno morala poskrbeti sama. Še prej pa bi bilo treba nujno najti skupni imenovalec v vladni koaliciji, kaj želijo z banko narediti v prihodnje – še vedno torej Pahorjevi vladi manjka jasna strategija, kaj z NLB-jem zares želi.

KBC je preteklost! Ali torej država išče novega strateškega partnerja in še zlasti, kako visok lastniški delež v banki mu namerava prepustiti? Da se nekateri v vladnih krogih zelo resno ogrevajo tudi za prodajo NLB-ja, je jasno že mesece. Vprašanje je samo, kašen delež bi morala država kot "varovalko" zadržati, da se ne bi ponovila še ena od že "videnih" neuspešnih bančnih zgodb iz soseščine, tudi Hrvaške in Madžarske. Sporočilo o "polomu" dokapitalizacije naše največje banke, še preden je dokapitalizacija sploh "stekla", je namreč kristalno jasno – še en "nespameten" poskus ob nepravem času. Pa bo za to kdo odgovarjal?