Komentar: Izhodna strategija prvič!

Te konec koncev terjajo tako nezadovoljni delodajalci kot tudi delojemalci! Ministrski zbor ima torej danes ob programu stabilnosti na mizi tudi prvi sveženj zakonskih predlogov, ki so bili že ob nastajanju deležni številnih kritik, tako v vrstah gospodarstva, kot, razumljivo, tudi opozicije: zakon o minimalni plači, pa dohodninska novela in popravka zakonov o začasnem znižanju plač funkcionarjev in o sistemu plač v javnem sektorju. Kaj bo prineslo današnje odločanje ministrov, je seveda nemogoče in nehvaležno napovedati, saj je že javna skrivnost, da med ministri o tem ni povsem enotnega mnenja. To pa sploh ni prvič in zagotovo ne zadnjič. Zakon o minimalni plači naj bi vlada sprejemala že pretekli teden, pa je bila tik pred dvanajsto "minimalka" umaknjena z dnevnega reda vladne seje. Zakaj, še zdaj ni povsem jasno. Po mnenju kritikov pa tako zakon o minimalni plači kot tudi dohodninska sprememba z možnostjo uveljavitve višje splošne davčne olajšave za tiste z najnižjimi plačami ne sledita temeljnemu cilju, da se ob dvigu minimalne plače z zdajšnjih 597 evrov na 734 evrov bruto delež bremena omenjenega dviga enakomerno porazdeli med podjetja, torej gospodarstvo in državo samo, skratka, ne prenese se zgolj na pleča delodajalcev. Zdaj pa bo dvig najnižjih neto plač povzročil za več kot petino višje stroške podjetjem, ob sicer višji splošni davčni olajšavi. Država pa bo na posameznega delavca "pokasirala" za okoli 56 evrov več davkov in prispevkov. Pa še na nekaj ne smemo pozabiti: dvig »minimalca« bo porušil tudi siceršnja razmerja plač v podjetjih, na kar opozarjajo v obeh zbornicah, Obrtno-podjetniški in Gospodarski. To pa bo za seboj potegnilo pravi plaz upravičenih zahtev po zvišanju plač drugih zaposlenih. Začarani krog spirale, torej! Izhodna strategija bi moral biti po mnenju mnogih, tudi gospodarstvenikov in ekonomistov, bolj ambiciozno zastavljena, bolj "probojna" in konkretnejša. Prava podlaga za učinkovitejše gospodarstvo. Lajšati bi mu morala dihanje, ne pa mu dihati za ovratnik. Vlada pa se namesto tega ukvarja s tistim, kar je manj pomembno oziroma sploh nepomembno – sama s sabo, namesto da bi reševala konkretne težave gospodarstva, kot so plačilna nedisciplina, konkurenčnost in še in še. Seveda bi tudi javnemu sektorju končno morala naliti čistega vina, da ni zaščiten kot kočevski medved, ampak da morajo tudi njegovi zaposleni deliti usodo vsega slovenskega delavstva.