Kdo so trije pogrebniki Preventa?

Pregledali smo poslovne biografije nekoč usklajene triperesne deteljice: Jožeta Kozmusa z najdaljšim stažem v Preventu, Janka Zakeršnika, avtoprevoznika, ki je vstopil v velike posle, in bosanskega poslovneža Nijaza Hastorja, ki je začel s Preventom sodelovati v času, ko so v Sarajevu še sestavljali nekatere modele Volkswagnov.

Janko Zakeršnik. Tisti poslovnež, ki je največji, nekaj več kot 52-odstotni lastnik Preventa. Da je postal največji posamični lastnik, se lahko zahvali dolgoletnemu prvemu možu Preventa Globala in nekdanjemu prijatelju Jožetu Kozmusu. Z njim sta v preteklosti tudi veliko poslovno sodelovala: Prevent in Eurocity − Zakeršnikovo prevozniško podjetje. Vsake ljubezni in prijateljstva pa je enkrat zagotovo konec. Kot pravijo, kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade! In Jožetu Kozmusu se je to zgodilo.

Leta 2008 sta skupaj z bosanskim poslovnežem Nijazom Hastorjem, ki je 45-odstotni lastnik Prevent Globala, iz vodenja podjetja prek enotirnega sistema vodenja poskusila "izriniti" Janka Zakeršnika, a jima ni uspelo. Zgodil pa se je pravi filmski preobrat:Jože Kozmus je lani svoj skoraj četrtinski delež v nekdanjem slovenjegraškem paradnem konju prodal prav njemu. Ta pa je potem postal najpomembnejši lastnik podjetja. Zaradi njega je menda moral oditi tudi nekdanji mož Preventa Borut Meh. A to še ni vse: Jože Kozmus je pozneje Zakeršniku ponujal celo dobrih pet milijonov evrov za njegov večinski lastniški delež v Preventu, a posla ni bilo in tudi Jože Kozmus je odšel z dolgim nosom, saj se ni mogel vrniti v podjetje, kar si je menda zelo želel.

A je na drugi strani Janko Zakeršnik postal najpomembnejši člen v verigi Hastor-Zakeršnik-Kozmus._In poldrugo leta dogajanja v Preventu Globalu je še najbolj podobno igri otrok v peskovniku. Ko padajo naročila podjetju, trg je v krizi, lastnikom je za to malo mar, zaposleni pa stoično prenašajo vse križe in težave. O kakšni prihodnosti slovenjegraškega Preventa se lastniki niti niso pogovarjali, poskušali so le izriniti drug drugega v različnih povezavah, pa kakršnakoli bo že cena tega črnega scenarija.

Janko Zakeršnik je torej eno pero v triperesni deteljici, ki je odgovorna za potop še enega slovenskega gospodarskega paradnega konja. Da je uspešen poslovnež, je vsakomur jasno. Že leta 2001 je dobil priznanje GZS za podjetnike v malih in srednje velikih podjetjih. Za vso javnost pa je postal zares znan šele z afero Petek, ko so nekdanjega novinarskega kolega mariborskega Večera, zdaj poslanca SDS Mira Petka, grobo pretepli, vpleten pa naj bi bil tudi Janko Zakeršnik. Čeprav sodišče tega ni ugotovilo, saj je nekdanji novinar Miro Petek zaradi razžalitve zoper dobro ime in čast koroškega podjetnika moral plačati tri tisočake evrov kazni za preživete duševne bolečine.

Jože Kozmus. Nekdanji direktor, ki je znova ciljal na vrh Preventa. V Preventu je začel delati pri 19 letih. Po sedmih letih je bil že direktor. Leta 2004 je bil generalni direktor mednarodnega podjetja s 500 milijoni evrov prometa in šestimi milijoni evrov dobička. Naslednje poteze so bile širitev na kitajski trg avtomobilskih sedežnih prevlek, utrjevanje položaja v gradbeništvu in širitev na področje logistike.

Zgodba o uspešnem Preventu se je prvič zalomila leta 2007, ko uprava pod Kozmusovim vodstvom zaradi nasprotovanja drugega ključnega moža slovenjgraškega podjetja Janka Zakeršnika ni uspela s predlogom o enotirni upravi. Ohladitvi odnosov med Kozmusom in Zakeršnikom je sledil umik prvega z vrha podjetja, a je ostal svetovalec uprave.

Naslednje leto je sledil še lastniški umik iz podjetja. Kozmus je obdržal le 1,18-odstotni delež koncerna, saj je Zakeršniku prodal svoj petinski delež. Leto 2009 je bila naslednja etapa v vojni za Prevent in v znamenju poskusa vrnitve. Kozmus je Zakeršniku ponudil odkup 52-odstotnega deleža podjetja, a je posel pogojeval z odstopom uprave in nadzornega sveta. Zakeršnik je ponudbo zavrnil, to pa je bilo že v času, ko je bil Prevent v velikih težavah in ko je bila na vrhuncu tudi vojna med Zakeršnikom in drugim velikih lastnikom, Nijazom Hastorjem, Kozmusovim zaveznikom.

Da lahko res govorimo o vojni, dokazujejo kazenske ovadbe, ki jih je bil deležen Kozmus. Našteli smo tri. Maja 2009 mu je uprava pod vodstvom Ivana Majcna očitala zlorabo pooblastil in uradnega položaja ter goljufij in napeljevanja h goljufijam. Ovadba se je nanašala na neuspeli projekt laserskih kartic.

Marca letos je uprava pod vodstvom Renata Kranjca vložila ovadbo, ker naj bi Kozmus oškodoval Prevent prek svojega sina Matjaža, lastnika podjetja KCI. Prevent Global je KCI-ju v osmih letih, ko ga je še vodil Kozmus, nakazal 11 milijonov evrov za dobavo in vzdrževanje informacijske opreme, kar naj bi bilo desetkrat več od realne cene.

Kmalu je sledila še tretja kazenska ovadba zaradi zlorabe položaja in pravic, ker naj bi z nekdanjim predsednikom uprave Aerodroma Maribor Silvom Ambrožem sklenil dogovor, na podlagi katerega naj bi Ambrož brezplačno pridobil desetodstotni lastniški delež Aerodroma Maribor, čeprav do tega sploh ni bil upravičen.

Nijaz Hastor. Od Sarajeva prek Wolfsburga do poslovnega imperija. Hastor je neločljivo povezan s slovenjgraškim Preventom, obenem pa zadržana osebnost, ki je večji del svojega zasebnega in poslovnega življenja uspešno obdržala na varni razdalji od javnosti.

Nijazu Hastorju je v slabih 15 letih po koncu vojne v Bosni in Hercegovini uspelo postati njen poslovno najuspešnejši in verjetno tudi najbogatejši državljan. Lastnik ali solastnik je v skoraj 20 podjetjih za proizvodnjo avtomobilskih sedežnih prevlek z letnim obsegom prometa nad 700 milijonov evrov (po nekaterih ocenah nad milijardo evrov) in kjer je (vsaj v najboljših časih) svoj kruh zaslužilo okoli 10 tisoč zaposlenih. Na seznam naročnikov Hastorjevih podjetij so se poleg Volkswagna med drugimi vpisali tudi Audi, BMW, Citroën, Dacia, Daimler, Peugeot, Porsche, Renault ...

Od samega začetka je svoj poslovni uspeh gradil v avtomobilski industriji. Še v časih nekdanje države, ko so se v Sarajevu sestavljali nekateri modeli Volkswagnovih vozil, je Hastor sodeloval pri vseh pogajanjih takratnega jugoslovanskega podjetja Unis z wolfsburškim Volkswagnom.

Takrat se je v okvirih sarajevske tovarne avtomobilov TAS, skupne naložbe Unisa in Volkswagna, začelo tudi sodelovanje z dolgoletnim direktorjem slovenjgraškega Preventa Jožetom Kozmusom, v nadaljnjih podjetniških dogovorih pa je svojo vlogo pri logistiki dobil tudi Janko Zakeršnik.

V Slovenj Gradec je Hastor prišel z velikimi načrti in je tudi jasno poudarjal, da naj bi bil prav on zaslužen za pridobitev velikih poslov na Koroškem. Nikoli pa se ni odpovedal zamisli, da Sarajevo postane regionalno središče avtomobilske industrije. Vedno je nekje na poti – kadar je treba, tudi s svojim zasebnim letalom king 200, vrednim polšesto milijardo evrov – med svojimi podjetji v Nemčiji, Sloveniji, v Bosni in Hercegovini in še šestih državah, od Španije do Moldavije in od Rusije do Brazilije.

In ta prav predanost svoji domovini – kot tudi neizpodbitno dejstvo, da je delovna sila v Bosni in Hercegovini še cenejša od tiste slovenske, kjer vsak zaposleni mesečno odnese domov nekaj evrskih stotakov (razen v zadnjih mesecih, ko niso videli niti tega) – je na Koroškem nenehno grozila kot nevarnost, da bi se proizvodnja sedežnih prevlek za avtomobile volkswagen preselila drugam in tako v Slovenj Gradcu in širši okolici ustvarila socialno bombo.

S stečajem, ki je vedno bližje, pa je ta neizogibna. Sociala je podrejena dobičkonosnosti in on o tem ne odloča, je že pred časom poudaril Hastor v enem od redkih novinarskih pogovorov.

Nijaz Hastor se je rodil pred dobrimi 60 leti, izvira pa iz okolice Goražda. Diplomirani ekonomist se nikoli ni rad pogovarjal z mediji, ker je verjel, da bo svojo komunikacijo ustrezneje opravil na druge načine.

Le redki, domala na prste ene roke bi jih lahko prešteli, se lahko pohvalijo, da jim je v svoje mikrofone uspelo ujeti njegov odgovor na novinarsko vprašanje – pa še takrat se je bolj pogovarjal o svojem zakladu Hastor, s katerim med drugim promovira bosansko-hercegovsko umetnost v Nemčiji. Niti na neposredna vprašanja ni želel (ali ni vedel, kot je sam dejal) odgovarjati – vprašali so ga, kaj obsega in koliko je vredno njegovo premoženje.

So pa zato pred dobrimi petimi leti sarajevski mediji menili, da je že takrat Hastor "tehtal" več kot 100 milijonov evrov. V začetku tega desetletja so se v njegovi domovini kar vrstile nagrade, ki jih je prejel za svoje poslovne dosežke, zlasti v obdobju med letoma 1996 in 2001, ko se je avtomobilska industrija v BiH, tako kot vsa država, postavljala na noge po težkih ranah krvave vojne in ko je bil Hastor eden od najpomembnejših izvajalcev privatizacije tamkajšnje državne lastnine. Hastor je med drugim že takrat imel lastniške deleže v podjetjih ASA Auto, Volkswagen Sarajevo in Prevent Sarajevo ter v skladu Prevent Invest.

Sčasoma pa je uspešno sodelovanje treh tesnih sodelavcev začelo pešati. Hastor, med drugim tudi lastniško in funkcijsko vodilni v nemškem podjetju Prevent DEV, ki prodaja v Slovenj Gradcu narejene prevleke, se s svojima sodelavcema ni več srečeval, razen morda na sodišču. Nemško podjetje, ki ga Hastor vodi s sinovoma, sta ustanovila skupaj prav Hastor in Kozmus, tema večinski lastnik slovenjegraškega Preventa Zakeršnik očita, da sta Preventu Globalu tako ustvarila velikansko škodo. Hastorju podobno očita, da je z znanjem iz Slovenj Gradca v Lenartu špekulativno ustanovil Prevent Halog in iz njega pred leti potegnil velikanski dobiček.

Lastniški spor z Zakeršnikom naj bi lani Hastor poskusil rešiti z ločevanjem avtomobilskega dela od preostalih družb v Preventu Globalu, pri čemer bi Hastor prvega prevzel v celoti, Zakeršnik pa bi prevzel zadnjega. Očitno delitev ni uspela, saj so že lani govorili o stečaju kot najverjetnejši alternativi.

Hastor svojega deleža vendarle še ni pripravljen prodati. Zaradi tega je pred dnevi spodletel poskus, da bi evropski koncern EADS kupil nekdanjega koroškega gospodarskega paradnega konja. Morda pa čaka na stečaj prav zato, da bi Prevent lahko kupil sam; temu v prid govori dejstvo, da je lani kupil po eno Eyblovo šivalnico v stečaju v Avstriji in na Slovaškem.