Intervju: 350 milijonov evrov dolga SŽ bo končalo v javnem dolgu

Za izboljšanje finančnega stanja nameravajo izdati za okoli 200 milijonov evrov obveznic. Kljub slabim razmeram na trgu – v tovornem prometu naj bi letos pridelali še vsaj 27 milijonov evrov izgube – pa težav z likvidnostjo še nimajo. Prvi železničar pričakuje, da likvidnostnih težav ne bodo imeli niti v naslednjih mesecih, glede na to, da je vlada včeraj potrdila dve dvanajstini od načrtovanih 160 milijonov evrov plačil iz proračuna za opravljanje javnih gospodarskih služb na železnici. Pogajanja o pogodbah za opravljanje teh del potekajo in ne pričakujejo težav. Plače za januar zagotovo bodo! Podjetje je v sanaciji, prvih skoraj 1100 delavcev je že na čakanju, kdaj sledijo še novi? Govori se o okoli tisoč delavcih, ki naj bi se kot začasni presežki napotili na čakanje. Kdaj se bo to zgodilo? Nekatere številke za drugi krog so znane. Mi z njimi nismo bili zadovoljni, zlasti v strukturi samih seznamov. Napovedali smo, da bodo seznami posledica zniževanj različnih nivojev, tudi vodenja in oženja organizacijskih enot, mislim pa, da so tisti, ki so pisali sezname, mislili zgolj na delavce v proizvodnji, ki jih je treba poslati na čakanje. Jaz s tem nisem bil zadovoljen. Zato še vedno iščemo najoptimalnejše rešitve. Zagotovo pa na seznamu ne bo dodatnih tisoč delavcev, ampak ocenjujejo, da bo šlo na čakanje še med dvesto in petsto delavcev. Bliže dvesto kot petsto. Moram pa še povedati, da je od prvega dobrega tisočaka zaposlenih na čakanju v povprečju zares na čakanju 823 delavcev, s tem da nekateri delavci na določenem delovnem mestu krožijo, denimo za dve mesti krožijo trije delavci, kar pomeni, da bodo na čakanju izmenično vsak po dva meseca …

… ampak to je gotovo nujno, tovorni promet, edina tržna dejavnost državnih železnic, se je drastično zmanjšal, zato je treba zmanjšati tudi zaposlenost. Napovedi pa niso smele, saj za konec leta napovedujete 27 milijonov evrov minusa v tovornem prometu. Zdajšnji trenutek, ne samo zaradi krize, ampak tudi zaradi zimske sezone, ne vliva upanja. Je 27 milijonov izgube v tovornem prometu sploh realna napoved? Izguba je bila ocenjena na pričakovanjih, da bomo za pet odstotkov dvignili poslovne prihodke, ob upoštevanju racionalizacije v tovornem prometu, v smislu čakajočih in dogovora o iskanju notranjih rezerv pri stroških. Če se bodo gospodarski tokovi obrnili navzdol – seveda upam, da ne bo tako, januar je namreč spodbuden –, potem je mogoče doseči napovedano izgubo.

Izguba, visoki dolgovi, kar 350 milijonov evrov, so torej realnost podjetja, pri sanaciji računate na izdatno pomoč države, tako pri odpisu dolga kot tudi pri svežemu denarju, pa ne nazadnje pri izdaji železniških obveznic. Kritiki pravijo, da ne veste, kaj bi, niti kako na tire pritegniti več tovora. Tovorni promet pa je edina rešilna bilka Slovenskih železnic.

Jaz bi kategorično zanikal, da gre za kakršnokoli državno pomoč, gre pravzaprav za odnos lastnika – države in Slovenskih železnic. Država ni nikoli do zdaj v celoti poravnala stroškov za opravljanje javnih gospodarskih služb na področju vodenja prometa, na področju infrastrukture in seveda izvajanja potniškega prometa. Dobro vemo, če bi se podjetje lahko tržno obnašalo pri potniškem prometu, potem bi ukinili veliko prog, nekatere nove bi zaživele, pa cena prevoza potnikov bi bila drugačna. Ker pa potniški promet ni tržna kategorija, ampak javna storitev, nad katero bdi država, mora država razliko med dejanskimi stroški prevoza in stroški, ki nam jih s subvencijo prizna država, pač pokriti. To je dogovor med lastnikom in nami, ne gre torej za pomoč. In zdaj naj bi se prvič zgodilo, da bodo Slovenske železnice – pogajanja so trda – dobile plačane lastne stroške opravljanja vseh javnih gospodarskih služb. Nujna je torej sprememba, do zdaj smo dobili plačan zgolj nek pavšal.

Kaj pa tovorni promet? Na tovornem prometu moramo čim bolj izkoristiti notranje rezerve in kar najbolj oklestiti stroške, da ublažimo izgubo. Moramo pa seveda poiskati tudi nove tovore. Ampak, veste, mi imamo dve težavi: že obstoječe tovore je težko obdržati, poiskati pa je seveda treba tudi nove. Čim več teh! In zato tudi iščemo strateškega partnerja, ki bi nam pripeljal nove tovore. Saj to je konec koncev smisel poslovnega povezovanja …

Ampak strateški partner ne bo prišel sam, niti Deutsche Bahn ni edini, ki se zanima … Jasno, Nemci niso edini, ampak zaradi preteklosti, ko so že bili v igri, so se ponujali sami po sebi. Morate pa vedeti, da sem tudi njihovim predstavnikom povedal, da se bomo pogovarjali tudi s konkurenti – z EBB-jem oziroma avstrijskim RCA-jem, pa še s kom drugim, tudi s Francozi. Absolutna prednostna naloga pa bo iskanje najboljšega partnerja, najboljši ekonomski izkoristek za nas – optimizacija!

Strateški partner pa ne bo prišel čez noč in nikakor ne bo pokril gromozanskega dolga in izgube … Res je, partnerja kakršnakoli sanacija ne zanima. Lahko bi se morda pogovarjali, da bi kdo prevzel del dolgov, kar bi bila njegova vstopnica v lastniško strukturo, ali dokapitalizacija, to je tehnika, ki je odprta v drugi fazi pogajanj, kar pa je še zelo daleč … Dolgov je torej 350 milijonov evrov, poroštev države za te dolgove pa za okoli 255 milijonov.

Kako to pokriti? Skupaj z izgubo iz preteklih let in za lani smo blizu pol milijarde – kdo bo to pokril? Dejstvo je, da družba tega ne more prenesti. Lastnik, država, kar pomeni tudi politika, bo morala zagristi tudi v to kislo jabolko. Ti dolgovi niso od včeraj, celo dve desetletji in več so se kopičili, skozi poroštva države, in tu je praktično skrit javni dolg, nič drugače kot na Darsu.

Samo izhodna strategija, ki jo je vlada včeraj pospremila v državni zbor, ne predvideva nič novega pri pokrivanju železniškega dolga. Prepričan sem, da Slovenske železnice ne morejo in ne smejo v stečaj. Čeprav v povsem ekonomskem smislu nekateri menijo, da to niti ne bi bilo slabo, bilo bi gotovo zelo preprosto. Prej ali slej bo dolg moral končati na vladni mizi. Ta problem ni problem te vlade, tudi prejšnje ne, kopičil se je leta. Dokler je bil dolg obvladljiv, ni bilo težav, zdaj pa sta kriza in višina dolga naredila svoje. Menim, da bo država prej ali slej morala ta dolg sprejeti v javni dolg. Delati si iluzije, da se podjetje lahko sanira, ob tem da država ne prevzame dolga, je nemogoče, celo neresno.

Je izdaja obveznic korak v pravi smeri? Če pogledate strukturo zdajšnjega dolga, potem je ta razpršena. Imamo odlična posojila v portfelju in imamo tudi zelo neugodna. Prej ali slej bo treba to razdeliti v dva ali tri sklope. In del emisije obveznic, okoli 150 milijonov evrov, naj bi bil namenjen za nadomestilo oziroma servisiranje zdajšnjih dolgov, preostanek 50 milijonov pa za obvezne naložbe, ki bodo zagotavljale varnost na tirih. In to je računica!