Ponedeljek, 28. 7. 2008, 7.10
8 let, 7 mesecev
Brščič: Tovarišija v spopadu z varuhom konkurence ne izbira sredstev
Urad za varstvo konkurence s prizadevanjem za vzpostavitev na konkurenci temelječega preglednega tržnega gospodarstva očitno ogroža vitalne interese t.i. tovarišije nekdanjih komunistov in novodobnih povzpetnikov, je dejal Brščič. "Tovarišija v spopadu ne izbira sredstev," opozarja ekonomist.
Posledično se mi zdi beseda tajkun premalo povedna, zato sam raje uporabljam Kocbekovo sintagmo 'tovarišija' oziroma 'tovarišijski kapitalist'. Tovarišijo sestavljajo nekdanji komunisti in vrsta novodobnih povzpetnikov, ki so s ciljem osebnega bogatenja izkoristili klientelistične usluge političnih strank, zlasti naslednic Zveze komunistov (ZK).
Čeprav tovarišijski kapitalisti niso bili nujno člani vrha ZK, pa je nesporna njihova umeščenost v kontinuiteto bivšega režima. Skratka, tovarišijski kapitalisti so imeli pomemben, privilegiran položaj že v preteklem režimu, razvejane socialne mreže, močne politične povezave in vpliv, kar vse so v tranziciji izkoristili in tako svoj privilegiran položaj pretvorili v sleherniku nepojmljiva lastniška upravičenja.
Druga skupina so t.i. pidovski milijonarji, torej lastniki družb za upravljanje in kasneje po preoblikovanju večinski lastniki pooblaščenih investicijskih družb oz. pidov. Obe ti skupini imenujem tovarišija, saj ju po eni strani druži socialno-intelektualni izvor, po drugi strani pa modus delovanja, utemeljen na političnem klientelizmu, kriminalu in korupciji.
Tretja skupina je majhno število kapitalistov, ki so pravi podjetniki in s plenilsko-razdelitvenimi tovarišijskimi "podjetniki" iz prvih dveh skupin nimajo ničesar skupnega. Neugodnemu slovenskemu poslovnemu okolju navkljub so obogateli na zakonit in legitimen način, z lastnim znanjem, prevzemanjem tveganja in ustvarjanjem poslovnih priložnosti. Obžalovanja vredno je, da ta skupina predstavlja izrazito manjšino.
Ciničnemu optimistu se tovarišijski kapitalizem celo ne zdi najslabši izmed možnih svetov. Večina tovarišije verjetno tako nikoli ni resno mislila z vzpostavitvijo komunizma, sistem so uporabili zgolj kot sredstvo za zagotavljanje udobnega življenja, polnega privilegijev, ki si jih s svojimi sposobnostmi v konkurenčnem tržnem gospodarstvu ne bi mogli zagotoviti.
Ko so bili soočeni z zgodovinskim imperativom spremembe družbenoekonomskega sistema, so se temu prilagodili. Ker so ob začetku tranzicije imeli najugodnejši izhodiščni položaj, je razumljivo, da so si lahko prisvojili zavidljiv del nekdanjega družbenega premoženja. Po tej panglosijski interpretaciji naj bi bili sčasoma življenjsko zainteresirani za vzpostavitev institucij tržnega gospodarstva. Postopoma naj bi postali upoštevanja vredna politična skupina, ki bi naj zagovarjala pravno državo in zlasti varovanje lastninskih pravic; nenazadnje naj bi kot novi lastniki sami imeli od tega največje koristi. Zgodba ima srečen konec, ko moralno rehabilitirani tovariši postanejo razsvetljeni filozofi vladarji.
Iz črtilcev zasebne lastnine se prelevijo v novodobne kapitaliste, iz zanikovalcev človekovih pravic v največje zagovornike, iz zlorabnikov pravosodja v zagovornike pravosodne neodvisnosti, iz samopašnih avtoritarnežev pa v učitelje demokracije. Žal dejstva ne pritrjujejo navedenemu miselnemu eksperimentu. Tovarišija se težko preobrazi v klasične kapitaliste ali celo podjetnike in, kot kažejo slovenske izkušnje, ne promovira klasično-liberalnega koncepta tržnega gospodarstva. Trg in konkurenco v tovarišijskem kapitalizmu nadomešča politični klientelizem osebnih povezav in prepletanje gospodarstva in politike.
Morda največji deficit pri vladavini prava pa je pri neodvisnosti sodstva. Slovenska ustava in zakon o sodniški službi sicer zagotavljata t.i. zunanji oziroma institucionalni vidik neodvisnosti, ki se nanaša na materialno neodvisnost sodnikov in nevmešavanje izvršne in zakonodajne veje oblasti v odločanje v konkretne primere, prezrt pa ostaja notranji oziroma normativni vidik neodvisnosti. Sodniki bi morali biti nepristranski, moralno avtonomni posamezniki, ki delijo vrednote liberalno-demokratske ustavne ureditve.
Ta notranja neodvisnost ne bi bila problematična, če bi bila Slovenija že za časa komunizma pravna država. A pravo v komunizmu je imelo izrazito razredni značaj, sodišča pa so bila instrument totalitarne države. Težko verjamem, da so se leta 1990 slovenski sodniki na svoji poti v Damask prelevili iz Savlov v Pavle in intimno posvojili vrednote liberalno-demokratske ureditve. Če k temu dodate še prevladujočo doktrino pravnega pozitivizma, utemeljenega na nekognitivistični etiki, umeščanju pravičnosti v polje subjektivnega in metafizičnega ter ostri demarkaciji med pravom in prav, vas porazne intelektualne in vrednotne razmere v slovenskem sodstvu ne smejo presenečati.
Ohranjanje zatečenega stanja pa je ustrezalo tudi vsakokratni zakonodajni in izvršni oblasti, ki se je s sklicevanjem na neodvisnost sodstva otresla odgovornosti. Pasivnost institucij države, pristojnih za odkrivanje, pregon in presojanje kaznivih dejanj, je seveda koristilo tovarišiji, ki je lahko "transparentno" in "zakonito" pozasebila nekdaj družbeno premoženje. Povedno o pripravljenosti za pregon gospodarskega kriminala je, da - razen primera nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarstvo Borisa Šuštarja in nekdanjega direktorja družbe Hit Danila Kovačiča - ni bilo obsodilnih sodb.
Naivni legalisti vas bodo skušali prepričati, da kjer ni obsodilnih sodb, ni nezakonitih dejanj. A to seveda velja zgolj ob izpolnjenosti podmene o neodvisnosti sodstva in delovanju organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, skratka delujoči pravni državi. Žalibog Slovenija ni pravna država, namesto kritokracije smo vzpostavili kritokraturo.
Zagotavljanje konkurence, kot osnovne podstati svobodnega tržnega gospodarstva, na Slovenskem nikoli ni bila vrednota in politična prioriteta. Z uveljavljanjem evropskih standardov, sprejetjem novega zakona o preprečevanju omejevanja konkurence in proaktivno vlogo urada za varstvo konkurence pa bi se katastrofalne razmere na področju konkurence morda lahko začele izboljševati.
Poslovna praksa, ki temelji na izigravanju pravil konkurence, izogibanju prevzemni zakonodaji, zlorabi notranjih informacij in nepregledni uporabi delniških parkirišč, bi morala postati anatema, saj ruši temelje svobodnega tržnega gospodarstva.
S svojim prizadevanjem za vzpostavitev preglednega, na prosti konkurenci temelječega tržnega gospodarstva, urad za varstvo konkurence očitno ogroža vitalne interese tovarišije, zato ta v spopadu ne izbira sredstev in skozi usta informacijske pooblaščenke zlorablja ljudem všečno, a prozorno retoriko o kršenju človekovih pravic, natančneje informacijske in komunikacijske zasebnosti.
Z obžalovanjem zaznavam pojav, ki ga teorija javne izbire poimenuje kot ugrabitev države (angl. state capture), ko posamezne državne institucije delujejo kot agenti posameznih interesnih skupin in ne varuhi zakonitosti in javnega interesa.
Pričakovanja, da je moč izvesti revizijo lastninskih pravic so seveda iluzorna, žal se bomo sčasoma morali sprijazniti z dejstvom, da je prehod iz socializma v kapitalizem, vsem dobrim namenom navkljub, institucionalizirana kraja in da je koncentracija in centralizacija kapitala v rokah tovarišije cena omenjenega institucionalnega prehoda.
Pri tem pa me bolj kot razdelitveno-blaginjski učinki skrbi moč, ki jo prinaša tovarišijski kapital. Moč, ki jo bo tovarišija skušale politično udejanjiti tako, da bo skušala preprečiti spremembe v Sloveniji v smeri svobodnega tržnega gospodarstva. Pri tem je treba omeniti, da tovarišijske strukture obvladujejo večino tiskanih medijev, začenši z najpomembnejšimi dnevniki Delom, Dnevnikom in Večerom. Na ta način lahko soustvarjajo javno mnenje, kar je zelo pomembna sfera vplivanja.
Druga sfera vpliva tovarišijskih struktur je podreditev političnih strank. Če je za prvi poosamosvojitveni dekadi značilna politizacija ekonomije, smo danes priča paradigmatskemu obratu, poizkusu tovarišijskega kapitala po obvladovanju politike. Ta je namreč pripravljen financirati njim naklonjene politične stranke in takšnim politikom v svojih medijih nameniti vso medijsko pozornost. Vse z namenom ohranitve družbenega statusa quo.
Ta tiranija statusa quo pa pomeni, da država ne sme delovati. Pomeni pasivnost pravosodja in regulatornih organov, neodzivnost zakonodajne in izvršne oblasti. Da se torej ohranja dosedanji način vladanja. Prav tako je omenjeni status quo povezan z državnim lastništvom v finančnih institucijah - v bankah in zavarovalnicah.
Rešitev so s t.i. političnimi krediti predstavljale poslovne banke, zlasti največji banki v državni lasti, tj. Nova Ljubljanska banka (NLB) in Nova Kreditna banka Maribor (NKBM). V kolikor bi pozvali uprave navedenih bank, da razkrijejo svojo kreditno aktivnost do podjetij, bi, predvidevam, lahko ugotovili, da je znaten del njihovih kreditnih aktivnosti namenjenih financiranju lastniških koncentracij in menedžerskih prevzemov. Izgleda, da sta bili ravno državni banki instrumentalni za nastanek tovarišijskih hobotnic kot sta npr. Istrabenzova ali hobotnica Pivovarne Laško.
Sam takšne kreditne politike ne bi problematiziral, če bi bila ta zasnovana na zdravih bančnih standardih. Torej, da bi banki ustrezno vrednotili svoje kreditno tveganje do teh podjetij. To pomeni, da bi morali realno oceniti boniteto vsakega podjetja iz lastniške hobotnice in ne uporabljati kar povprek načela tranzitivnosti, ko se npr. boniteta matičnega podjetja vsled istosti lastnika pripiše tudi manjšemu podjetju.
Drugi način zlorabe je bilo prevrednotenje vrednostnih papirjev zastavljenih pri odobritvi lombardnih kreditov, kar se je odrazilo v prekomerni izpostavljenosti poslovne banke do podjetja. Sklepam, da je v državnih bankah prišlo do politične zlorabe bančnega sistema, zato da so lahko privilegirane osebe dobile ugodne in obsežne kredite. Prav ti krediti pa so bili potrebni pogoj, da se je izvedla koncentracija in centralizacija kapitala.
Kar pa me čudi, je odpoved nadzornih funkcij države. V obeh omenjenih bankah ima večino v nadzornih svetih država, ki je praktično ignorirala omenjene kreditne procese, ki so se dogajali tudi v času sedanje vlade. Prav absurdno je sklicevanje na 163. člen zakona o bančništvu, ki upravam bank nalaga poročanje nadzornim svetom o kreditih, ki povzročajo t.i. veliko izpostavljenost banke, ki presega 10 odstotkov kapitala banke. Tako velikih kreditov, upoštevajoč relativno velikost obeh bank posameznim komitentom, pač nista odobravali. Pri tem gre za politikantsko izogibanje odgovornosti vlade in članov nadzornih svetov obeh bank.
Rezultate tovrstnega političnega bankirstva pa lahko opazujemo v letošnjem poletju, ko se je tudi zaradi omenjene ekspanzivne kreditne politike v teh dveh bankah pojavila potreba po dokapitalizaciji. Te dokapitalizacije pa niso bili sposobni izpeljati na kapitalskem trgu, ampak s posegom v državni proračun in prisilnem zbiranju kapitala v podjetjih, kjer ima država prevladujoč vpliv (npr. Zavarovalnica Triglav in Petrol). In se lahko vprašamo, le zakaj tega niso bili sposobni izpeljati na kapitalskem trgu?