Nasa in Boeing: Zakaj je ta 747 res nekaj posebnega? #video

Boeing 747 se počasi približuje petdesetemu letu, zato ga v flotah letalskih prevoznikov zamenjujejo mlajši, večji in varčnejši mladci. V življenjskem obdobju se je dokazal kot eno najboljših in vsestranskih letal, ki se je z zlatimi črkami zapisalo v zgodovino in spremenilo svet letalstva.

V zgornjem delu so z leti uporabe pretočili na desetine tisoč steklenic šampanjca, širok trebušček na sredini pa je bil izredno priljubljen pri podjetjih, ki so ga uporabljala za prevoz tovora. 747 je bil velikokrat uporabljen tudi za različne potrebe drugih dejavnosti. Se spomnite predsedniškega airforce one? Ameriška vladna agencija, odgovorna za ameriški vesoljski program in dolgoročne vesoljske raziskave, je šla še korak dalje in slovito letalo predelala do ekstremov.

Če odmislimo, da so ga uporabili tudi za prevoz vesoljskih plovil Space Shuttle, je eden izmed impresivnejših projektov vgradnja teleskopa v trup letala in izrez ogromne luknje v trupu, ki je omogočala ogledovanje vesolja kar iz letala.

Žensko ime Sofia je bistveno bolj prijetno in ljubko kot polno ime projekta Stratospheric Observatory for Infrared Astronomy. Foto: NASA

Pet krat sedem metrov veliko odprtino za krilom pokrivajo drsna vrata, ki se odprejo in omogočajo opazovanje vesolja prek 2,5 metra velikega teleskopa. Foto: NASA

Teleskop je postavljen na hitro reagirajoče giroskope, ki poskrbijo, da vedno sledi svoji tarči, tudi če postane letalo nemirno. Foto: NASA

Zakaj ima Nasin 747SP žensko ime?

Uradno polno ime letala je Stratospheric Observatory for Infrared Astronomy. Občutno predolgo in zapleteno, zato so pri Nasi uporabili le prvo črko vsake besede in leteči teleskop je dobil ljubko ime Sofia. Za osnovo so pri Nasi vzeli Boeingovo letalo 747 Special Performance z bogato zgodovino. Novo so maja leta 1977 kupili pri letalski družbi Pan American World Airways, namerno pa so se odločili za nakup izvedenke 747SP (Special Performance), ki ima krajši trup kot običajen 747 ter je zato primerna za daljše lete.

Čeprav so pri Pan Amu tradicionalno uporabljali poimenovanja po slavnih linijskih ladjah s sredine 19. stoletja, so omenjeno letalo poimenovali Clipper Lindbergh ter ga se s tem posvetili slavnemu letalcu Charlesu Lindberghu. Letalo je krstila njegova žena Anne Morrow Linbergh in tako 6. maja 1977, na petdeseto obletnico zgodovinskega prvega poleta Lindbergha iz New Yorka v Pariz, poslala boeing 747SP na prvo uradno pot.

Največji teleskop, vgrajen v letalo

Sofia je največji leteči observatorij na svetu in omogoča izredno ''čisto'' opazovanje vesolja, ki ga ne dosegajo niti največji in najvišje ležeči teleskopi na svetu. Med svojim delovanjem bo Sofia navdihnila razvoj novih znanstvenih instrumentov ter spodbujala izobraževanje mladih znanstvenikov in inženirjev. Projekt je leta 2007 zagnala Nasa skupaj z Nemških vesoljskim centrom (DLR), tri leta kasneje pa je letalo prvič vzletelo in začelo raziskovati vesolje. Letalo je popolnoma predelano, poleg teleskopa pa so vanj pri Nasi vgradili delovne postaje za ogled pridobljenih podatkov. Foto: NASA

V zadnji del trupa so vgradili 17 ton težak odbojni teleskop s premerom 2,5 metra, ki je postavljen za pet krat sedem metrov velika drsna vrata. Ker je preučevanje vesolja z uporabo le vidne svetlobe omejeno, raziskovalci za raziskovanje uporabljajo različne tipe svetlobe. Sofia je izdelana tako, da raziskuje vesolje s pomočjo infrardeče svetlobe, saj vidna svetloba dovoljuje omogoča opazovanje le enega dela vesolja. Infrardeča energija je le en del elektromagnetnega spektra, ki vključuje vidno svetlobo, žarke X, radijske valove in druge. V vesolju številni objekti oddajajo infrardeče valove. Običajno so nevidni za opazovanje v vidni svetlobi, še posebej težko pa se jih vidi zaradi oblakov plina in prahu. V vesolju prehod svetlobe ovirajo oddaljeni veliki objekti, toda do naših teleskopov pride infrardeča energija. Kakorkoli, edina pot, da lahko kaj izvemo o drugih objektih, je prek infrardeče energije, ki jo oddajajo.

Sofia je izdelana tako, da lahko leti na robu atmosfere, zato ker je tam vidljivost bistveno boljša kot pri teleskopih na tleh. Ker je v nasprotju s teleskopom v vesolju na dosegu roke, torej vsakodnevno pristane na trdnih tleh, je vzdrževanje bistveno lažje in cenejše. Kot pravijo pri Nasi in DLR, bo Sofia v zraku še vsaj dvajset let, največji leteči teleskop pa so zaradi vzdrževanja leta 2014 prizemljili za pet mesecev. Takrat bi se kmalu tudi končala njegova pot, saj je Nasa krčila programe in ukinili financiranje programu Sofia. Na koncu so našli 70 milijonov dolarjev in letalo je nadaljevalo svoje poslanstvo raziskovanja vesolja.

Letalo lahko skupaj leti dvanajst ur in se lahko povzpne do višine štirinajst tisoč kilometrov. Zaradi skoraj ničelne vlage na tej višini je opazovanje vesolja s pomočjo infrardeče svetlobe učinkoviteje. Foto: NASA Foto: NASA

Kako in zakaj bi vgradili na tresljaje občutljiv optični element v letalo?

Ker mora biti teleskop umerjen do milimetra natančno in je zelo občutljiv na kakršenkoli tresljaj, se poraja vprašanja, kako uspešno vgraditi ta občutljiv instrument v letalo. Pri izdelavi so morali izničiti vpliv turbulence, zato so glave staknili največji mojstri posla. Pet krat sedem metrov veliko luknjo v zadnji del trupa za krilom so izrezali pri podjetju Raytheon in jo zaprli s pomočjo drsnih vrat. Kar nekaj časa so testirali, ali bo letalo zaradi velike luknje letelo.

Vgrajeni teleskop na letalu je desetkrat bolj občutljiv in ima trikrat boljšo resolucijo kot Nasin leteči observatorij Kuiper, ki so ga namestili v vojaško tovorno letalo C-141, ga poslali v zrak leta 1975 in upokojili leta 1995. Ta je prvi zaznal planetne obroče na Uranu. Novejši teleskop je vgrajen na hitro reagirajočih giroskopih, ki poskrbijo, da vedno sledi svoji tarči, tudi če postane letalo nemirno. Notranjost je popolnoma prečiščena, namenjena ogromnim količinam opreme in raziskovalcem, ki si na računalnikih ogledujejo pridobljene podatke. A kljub velikosti letala je pogled na ogromen teleskop naravnost osupljiv. Sofia v zraku lahko preživi dvanajst ur in preleti razdaljo 6.625 navtičnih milj (več kot dvanajst tisoč kilometrov). Najvišja višina letenja je omejena nad troposfero oziroma na višino skoraj štirinajst tisoč metrov oziroma nad 99,8 odstotka vlage, ki se zadržuje v naši atmosferi ter v največji meri omejuje prehod opazovane infrardeče svetlobe.