Ruska volga GAZ 24 spominja na romantične čase avtomobilizma

Potrkali smo na vrata velike hiše sredi gozda, dobrih petsto metrov nad morjem, nekje v hribih nad Cerknim, Bukovim in Orehkom. Blizu Bevkovega vrha. Masivna lesena vrata je odprl že na prvi pogled simpatičen, optimističen in veder mož. Dvainsedemdesetletni Janez Razpet ni mogel skriti, koliko mu pomeni avtomobilski biser v njegovi stavbi. Medtem ko je njegova žena Cecilija pristavila za kavo, postavila na mizo domačo potico in šilce kratkega, je Janko, kakor mu tod vsi pravijo, s ponosom odprl vrata poslopja in nam pokazal svojo 33 let staro volgo GAZ 24. Avtomobil stare ruske šole, ki ga je kupil 14. marca 1979. Števila prevoženih kilometrov ne pozna, ker se števec po 100 tisoč prevoženih nastavi nazaj na nič.

Video

"Žena je žena, volga pa je ljubica ..."

"Volgo sem prvič videl, ko sem v Zagrebu služil vojsko. Že takrat mi je bila zelo všeč. Imela je jasno vidne točke avtomobila. Pri njej si vedel, kje je začetek in kje konec. Zame je bil to eden najlepših avtomobilov," se spominja.

Ko sem se toliko let pozneje peljal z avtobusom proti Idriji in sem iskal svoj prvi avtomobil, sem slišal šoferja, kako je razlagal o uvozniku teh ruskih avtomobilov v Ljubljani. Čeprav sem si prej želel lado, sva se z ženo pogovorila in se odločila za nakup. V domačem mizarskem podjetju sva morala opraviti veliko nočnih služb, da sva zbrala dobrih 15 milijonov takratnih dinarjev. Kreditov ni bilo. Kupila sva jo skupaj. Vse si deliva, zato tudi volgo."

Poudarek na udobju, praktičnosti in vzdržljivosti

Volge je podjetje GAZ med letoma 1968 in 1985 izdelovalo v ruskem Gorkyju. Model 24 je veljal za vzhodnoevropski mercedes in statusni simbol takratne Sovjetske zveze. Oblikovno se je volga zgledovala po ameriških avtomobilih, s skoraj petimi metri dolžine, robustno zasnovo in oddaljenostjo od tal pa je bila narejena za ruske podeželske ceste. Bila je pravi cestni tank z 2,4-litrskim motorjem s 70 kilovati in maso tone in pol. Menjalnik je štiristopenjski ročni.

Njen poudarek je na udobju in avtomobilski praktičnosti. Vzmetenje in sedeži, ki lahko zlahka sprejmejo tudi šest potnikov (z Jankovo se jih je peljalo tudi že dvanajst) so mehki. Med kratkimi in dolgimi žarometi lahko voznik preklaplja kar z nogo. Zelo iznajdljiva je tudi vgrajena luč pod pokrovom motorja, ki pomaga pri popravilih v mraku. Med praktične dodatke so pri volgi umestili tudi dvigalko, ročico za vrtenje motorja in ročno tlačilko za gume. Pri tej je potrebnih za en bar natančno sto potiskov. V modernih avtomobilih bi si želeli tudi močnega vzvoda, ki samodejno drži pokrov motorja. Volga ga kajpak ima.

Volga je najboljša na slabših cestah

"Na lepih cestah se volga ne izkaže najbolje. Ima zelo mehko vzmetenje, zato je boljša na slabših in valovitih cestah. Poraba znaša med 10 in 16 litrov na sto prevoženih kilometrov. Rezervoar goriva sprejme 55 litrov goriva," nam je povedal njen lastnik. Volga ima servoojačevalnik bobnastih zavor, zato pa je volan bolj neposreden, a še vedno mehak.

Volga iz leta 1978 seveda ni vsakdanji starodobnik in zato je danes tudi ne more imeti vsakdo. Janko in Cecilija sta poročena že 43 let in na volgo pazita kot na svojega tretjega otroka. Vsako prasko nemudoma popravita, kajti do rezervnih delov je vse težje priti. Dobita jih lahko le še iz Ukrajine ali Rusije. Brez njune skrbnosti bi rdeča volga bržkone že končala na odpadu. Z izjemo avtoradia in novih prevlek sedežev, ki jih je sešila Jankova žena, je njuna volga povsem originalna. Taka so tudi platišča s prepoznavnim belim obročem.

Romantičen avtomobil, ki sodi v tako okolje in takemu lastniku

Janko z elegantno obleko, dolgimi sivimi lasmi, spetimi v čop, že brez volge izstopa iz svojega okolja. Je upornik in pozitiven posebnež. "Jaz sem jaz in ne maram posnemati drugih. Nikoli se v družbi nisem dobro počutil, če sem bil enak kot vsi ostali," za mizo v kuhinji svoje hiše razlaga Janko, ki danes z volgo naredi le še kakih tisoč kilometrov na leto.

Ko je bil še mlajši, je bilo teh kilometrov precej več. Zaradi svojega mizarskega posla se je vozil po Sloveniji, takratni Jugoslaviji in Italiji. Nedavno so ga z ženo vabili na organizirano vožnjo do Moskve, a se zaradi dolge poti zanjo le nista odločila.

"Števec kilometrov se po sto tisoč kilometrih postavi na nič. Žal ne vem, kolikokrat se je to že zgodilo. Zame ima volga neprecenljivo vrednost. Odraža tudi mene kot osebnost. Trije so mi zanjo že ponujali dober avtomobil, toda niso povedali kakšnega. Trije interesenti so bili," pravi Janko, ki volge ne namerava prodati. Volga mu prinaša duh danes že minulega časa. Je surov, neposreden, a tudi romantičen avtomobil, ki sodi prav v tako okolje in takemu lastniku.

Namesto hupanja glasovi gozdnih živali

Okoli Jankove hiše teče vsakdan v drugačnem ritmu. Tu se namesto nestrpnega hupanja slišijo le zvoki gozdnih živali. Medtem ko volga počiva v mraku domačega poslopja, kjer ji suh zrak pomaga pri branjenju pred rjo, Janko rad pripoveduje o svojem avtomobilu in drugačnem času.

"Volge nekoč ni mogel imeti vsakdo. Ko sem jo kupil jaz, je Sovjetsko zvezo vodil Brežnjev. Pomeni mi veliko. Zame je spomin na mladost, na želje in lepoto, ki sem jo videl v njeni trdni karoseriji. Dojemanje časa se je povsem spremenilo. Ko še nisem imel vozniškega izpita, sem si brez težav vzel čas za triurno hojo do Cerkna in nazaj. Danes tudi ko se tja peljemo z avtomobilom, gledam na uro in hitim. Le zakaj?"