Zmernost

Poglejmo, zakaj je hitrost težava in zakaj sama po sebi ni "bavbav", ki jemlje življenja.

Naj bo čas še tako relativna reč, meni se je v seriji zadnjih pomladi zgodilo, da sem motor v toplih pomladnih dneh moral postaviti na hladno. Letos sva se z dvovaljnikom in njegovimi 127 kilovati vzajemno snubila tako zelo vneto, da sem eno od toplih majskih nedelj dal prednost dvema kolesoma. Uživam v vožnjah brez pravega cilja. Ko sem začel letošnjo prvo, sem vedel le dvoje. Najprej, da bom šel v drugo smer kot večina, torej stran od morja, in drugič, da je res že dolgo, odkar sem se zadnjič takole vozil. To vem tudi po tem, da ko sem zadnjič takole na »an ban« izbiral smer vožnje, niti slučajno nisem razmišljal o tem, kako zelo veliko onesnaženja se zgodi zaradi poti "brez cilja". Torej poti, ki so same sebi namen. Pred časom sem dobil v roke študijo o tem, koliko goriva se porabi zaradi takih »užitkarskih« voženj in koliko zaradi zgrešenih odcepov in podobnih napak, ki podaljšajo naše poti. Take in podobne podatke praviloma jemljem tako resno, kot sem v osnovni šoli bral rubriko "Saj ni res - pa je". A res je, da sem ta dan onesnažil planet precej bolj, kot če bi šel z otroki v Tivoli.

Obrnil sem proti Kočevju, potem v Belo krajino, od tam do Celja, kjer me je pol ure spiral močan dež. Ker se je v smeri proti Avstriji svetilo, sem odrinil tja. Na Jezersko grem vedno rad, saj je že na naši strani nekaj čudovitih ovinkov, na avstrijski pa jih je cela serija in prav te se namenim priklicati iz spomina. Ko jih dvakrat ponovim, tiste avstrijske, se odločim za konec obrusiti še tiste na Ljubelju. Potem pa domov.

In se zgodi to, kar se vedno rado zgodi. Policist na motorju in 10 km/h prehitro. Čeprav sem do sedaj po Evropi in drugje plačal kazni že za dober avto srednjega razreda, se s policisti nikoli ne pogajam, kaj šele prepiram. Tokrat nisem plačal. Tudi to se zgodi, a to ni bistvo. S policistom sem imel namreč zelo zanimiv pogovor. Ko potrdim, da verjamem, da sem vozil prehitro, rečeva nekaj o motorju in tem, da je dovolj samo pomisliti na plin in si že prehiter. Po drugi strani hvaliva varnost novih motorjev, ki je tudi posledica istega razvoja.

Potem me vpraša, kako se mi je zdelo peljati skozi ovinke. Prijazno vprašanje. Rečem, da me že cel dan moti, da ljudje "sekajo" ovinke. V resnici ni ene same potrebe za to. Če bi peljali po "varni" liniji in z malo popravkov na volanu, bi bila vožnja tudi zabavna, ne samo varna. Kar zadeva motoriste pa sploh. Zakaj s telesom prek sredinske črte, če se da (v okviru predpisanih hitrosti) s tehniko; desni rob, levi ovinek in levi del pasu v desni ovinek, motor potopiti do distančnika na tački ali zaplate na kolenu?

Tako menim jaz, policist motorist pa nadaljuje, kjer končam. Bojijo se, reče. Ne verjamejo vase, v avto, motor, asfalt in pnevmatike, hkrati pa bi se zaletavali v ovinke s previsoko hitrostjo … Ko takole prijetno kramljava, ga vprašam, kaj je odločilo, da mi ni izrekel (sicer nizke) denarni kazni? Ker voziš v popolni vozniški opremi, z zelo zmogljivim motociklom, po prazni in pregledni cesti in ker si peljal zmerno hitro.

Zmerno hitro? Še enkrat mi povej, ne razumeva se. Zmerno hitro je hitro po pameti in v dovoljenih tolerancah, reče. Saj si prej sam rekel, da si v ovinkih zgoraj na hribu pri predpisani hitrosti drsal distančnik. Je to (ne)varno? Je zato treba tam znižati hitrost? Jaz sem tu zato, da ustavim tiste motoriste, ki norijo, in oba veva, kateri so to, in že grabi lopar in z njim kaže na raketo na dveh kolesih, ki gre proti nama …

Zmerno hitro. Človek se na vsakem ovinku nauči nekaj novega.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.