Varnostno steklo

Med zgodnjimi avtomobilskimi nesrečami so se avtomobilske šipe pogosto spremenile v velika smrtonosna rezila, razbito varnostno steklo pa je razmeroma nenevarno, saj pretežno ostane v enem kosu. Varnostno steklo ima obliko »sendviča«, pri katerem je med dve plasti stekla vstavljena plast prozorne upogljive plastike. Leta 1909 ga je prvič izdelal francoski kemik Edouard Benedictus, ki je med stekli vstavil plast prozornega celuloida. V poznejših letih so znanstveniki preskusili vrsto plastičnih snovi, med katerimi je bil leta 1936 tudi »polivinil butiral« (PVB), tako učinkovita snov, da je edini ostal v uporabi pri izdelavi varnostnih stekel. Za razliko od vetrobranskih, so bočne in zadnje šipe izdelane iz kaljenega stekla, ki se ob udarcu razdrobi v množico razmeroma nenevarnih koščkov.