Tip 2

Tip 2 je na ceste prvič zapeljal leta 1950, a je imel za seboj tri leta razvoja, ki mu je botrovala trgovska domislica. Kot pravijo pri Volkswagnu, se ga je menda domislil njihov nizozemski uvoznik Ben Pon in aprila 1947 zanj tudi narisal prve skice. Na osnovi Ponovih skic so izdelali prvi prototip, ki pa ni dovolj uspešno rezal zraka, zato so ga obdelali v vetrovniku univerze v Braunschweigu. Obdelava se je izplačala, saj je aerodinamika tipa 2 kljub večji čelni površini in precej oglati obliki presegla celo hroščevo. Po treh letih razvoja je novinec prvič zapustil wolfsburško tovarno in kmalu postal eno prvih zares uspešnih lahkih komercialnih vozil.

Zasnovo, pri katerih je motor v zadku poganjal kolesi na zadnji osi, voznik pa je sedel neposredno nad sprednjo premo, je posnemalo kar nekaj avtomobilskih tovarn. Njena prednost je bila predvsem v tem, da je teža motorja in potnikov na prednjih sedežih enakomerno obremenila sprednjo in zadnjo premo ter pripomogla k boljšim voznim lastnostim.

Drugi trend, ki ga tip 2 sicer ni ravno sprožil, vsekakor pa mu je dal precej zagona, so bila lepo opremljena lahka komercialna vozila za prevoz ljudi. V tej vlogi se je v šestdesetih letih najprej pojavil v Združenih državah Amerike.

Tako kot Hrošča je tudi tip 2 poganjal zračno hlajeni 1,2-litrski bokserski motor z 18 kW moči. Leta 1955 je postala standardna 22-kilovatna različica motorja, leta 1959 pa se je pojavil 30-kilovatni motor. Ta se je izkazal za tako težavnega, da so ga hitro zamenjali z izboljšanim. V tip 2 so vgrajevali tudi večji 1,5-litrski motor z močjo 31-38 kW.

Prvo generacijo tipa 2, pri kateri je bilo vetrobransko steklo razdeljeno na značilna dva dela, so izdelovali od marca 1950 do konca leta 1967, potem pa ga je nasledil precej prenovljeni, a v bistvu podoben transporter druge generacije.