Škodin legendarni dirkalnik

Navita serijska tehnika

Dirkalnik so zasnovali na kupeju 2+2 škoda 110 R, ki je nastal iz limuzine z motorjem v zadku 110 L. Vmesni stopnji sta bili sami po sebi prav tako zanimivi dirkalni specialki 180 RS in 200 RS. Iz ponudbe serijskih motorjev je izhajal tudi 1289-kubični štirivaljnik z osmimi ventili nad motorno glavo, ki je na začetku razvijal 82,5, nazadnje pa 105 kilovatov največje moči. Razširjeni koloteki s športnim vzmetenjem so zagotavljali odlično lego na cesti, h kateri je pripomogla tudi okrepljena karoserija z zelo špartansko notranjostjo.

Veliko uspehov

Prvi koreniti preizkus je bila že pridobitev dirkalne homologacije, saj so morali pri prepričevanju komisarja FIA Paula Frereja uporabiti veliko diplomatskih spretnosti. Prizadevanja so se hitro obrestovala, saj je škoda 130 RS svoje zmožnosti pokazala že z zmago na prvi dirki v Haviřovu maja 1975, potrdila pa jih je dober teden pozneje na dirki za WTCC v Brnu, kjer se je v skupini do 2000 ccm s četrtim in petim mestom uveljavila proti močnim nasprotnikom, kakršni so bili ford escort RS, BMW alpina 2002 in audi 80. Leta 1977 je v Brnu v kategoriji do 1300 ccm osvojila prvo zmago na prvenstvu WTCC, istega leta pa je na reliju Monte Carlo osvojila prvi mesti v kategorijah do 1300 ccm in A2 ter enajsto skupno mesto. Leto pozneje je osvojila deveto mesto na reliju Acropolis in zmagala v svoji kategoriji. Največji uspeh je prišel leta 1981, ko je v svoji kategoriji osvojila svetovno prvenstvo turnih avtomobilov WTCC.

Potek homologacije

S tem pa se je njena uradna tovarniška kariera končala, saj ji je leta 1982 potekla dirkalna homologacija, zaradi spremembe pravil pa tudi ni bila več kos tekmecem. So pa zato z njo še naprej uspešno nastopali zasebniki.