Še en "Happy End"

Poglejmo, ali se zgodba Erika Buella lahko konča s tako srečnim koncem kot se je pred desetletji za Harleya.

Harley-Davidsonov ne razumem. Tako kot očitno Harley že od samega začetka ne razume Buella. Nikoli mi namreč ni bilo dano povsem ponotranjiti mita Harleyev. Emocije, ki jih lastniki teh motociklov stresajo enako gromko kot strese kosti bitje srca njihovega velikega stroja, mi nikoli niso prišle blizu. To ne pravim kar tako povprek. Mit Harleya in še bolj to, da ga nikakor ne morem neobremenjeno sprejeti, me je pred leti tako zelo nažiral, da sem se šel na dolgo in široko z njim vozit. Pa ne tu okrog po naši domačiji, tu bi mu hitro naredil krivico, šel sem k njemu domov. Najprej sva se bolj ali manj po naključju srečala v New Yorku in šla skupaj proti slapovom. Nisem jih videl, saj sva se s Harleyem že precej prej sprla. Polom. Nisem ga ne maral ne razumel nič bolj kot na poteh po Evropi. Šel sem domov, prebral nekaj knjig, pogledal še nekaj več filmov in šel ponovno na lov po resnico o svetem gralu vetra v laseh. Šel sem na drugo obalo in si vzel več časa. Zdaj sem namreč že vedel, da ob Harleyu rabiš čas in da je to že en del bistva. Veliko časa. Vegas, Los Angeles in prelepi hribi vmes bi morali narediti svoje. OK, pač nisem Harley tip, saj me tudi tokrat, ko je s potjo sicer vzorno opravil, ni napolnil z emocijami, o katerih se pišejo knjige, verzi in snemajo filmi.

Zdaj pa vidim, da ima iste težave z razumevanjem Harleya tudi Erik Buell. Če se bo držal preverjenega ameriškega recepta, ima lepe možnosti, da s svojim samostojnim projektom uspe. Amerika ljubi trenutek, ko se dobro postavi na noge in premaga slabo. Kaj je dobro in kaj slabo pa je seveda druga reč. Ko je bil Harley v popolnoma slepi ulici in brez kakršnega koli upanja na to, da bodo še kdaj sestavili kakšen motor, jih je na noge dvignil igralec Ronald Reagan, ki je takrat bolj ali manj resno igral vlogo predsednika ZDA. Japonci so s svojimi tehnično briljantnimi motocikli pometli s Harleyem, Reagan pa jih je stisnil z gospodarskimi sankcijami in, kar je morda še bolj pomembno, z najmočnejšim oglaševalskim strojem na svetu - Hollywoodom. Ta je pritisnil dokončni pečat Harleyevim motorjem.

Buell je prepoznavno ime, njegovi motorji so nekaj posebnega in Američani tak motor rabijo, saj je ta del trga sicer rezerviran za butične izdelke iz tujine. Buell lahko še vedno stavi na Hollywood, ki je sposoben v zelo kratkem času ustvari novo ikono, za katero ni pomembno, če jo razumemo ali ne, pomembno je le to, da njene vrednosti na borzi rasejo. Dokler se ne bo ujel v lastno zanko profita, kot se je Harley, za katerega je vedno težje določiti, ali je namenjen ostarelim japijem ali še vedno delavskemu razredu s široko dušo in nekaj kredita na računu. In potem odprem zadnjo izdajo Britanskega GQ-ja. Triumph na kar šestih slikah. Govorijo o obujanju stare romance, o tem, da lahko danes štiridesetletnik v Parizu, Londonu ali pa Rimu zažiga tako kot davno Steve McQueen ali Marlon Brando. Ker dvajsetletnice, ki jih lovec na Triumphu gleda, ne vedo ne za enega ne za drugega, jim poskušajo neznana imena prevesti v kolikor toliko razumljivo sedanjost in povedo še to, da imajo novega »starega« Triumpha v garaži že George Clooney, Nicolas Cage in Ewan McGregor.

Erik, vse to ti gre na roko! Triumph se s Hollywoodom loteva Harleya in ti imaš prosto pot do zmage. Kot so Svetniki na Super Bowlu premagali favorite in s tem delavcem dali upanje v lepši jutri. Premagali so Katarino in zdaj še recesijo. Priznajmo, vsi imamo radi "Happy End", ne samo Američani.