Rezervno kolo in manipuliranje

Pozabimo na tisto manipuliranje, ki smo ga deležni z različnimi propagandnimi (ne samo reklamnimi) prijemi, in se ozrimo na ta pojem z logističnega stališča – gre za premeščanje materialov, izdelkov, dobrin … Naše rezervno kolo sicer ni shranjeno na polici v nekem velikem skladišču, ampak ga prevažamo naokrog v svojem vozilu. Če se zgodi, da guma poči, se ustavimo in začnemo s postopkom, ki ima vse značilnosti manipuliranja: zategnemo ročno zavoro, pripravimo rezervno kolo, popustimo vijake, dvignemo vozilo, zamenjamo kolo z rezervnim … pospravimo vse skupaj in se odpeljemo naprej. Opisanega postopka sicer nihče ne imenuje manipulacija, vendar, kot sem že zapisal, vsebuje vse njene značilnosti.

Še dolga leta po prvih motoriziranih kočijah so avtomobili prevažali in še vedno prevažajo s seboj vsaj eno rezervno kolo. Pred kakšnimi 25 leti pa so avtomobilski proizvajalci ugotovili, da je rezervno kolo nadloga. Zmanjšuje velikost in uporabnost prtljažnega prostora, vendar sprva to še ni bila povsem nepotrebna nadloga. Vgrajevati so začeli rezervna oziroma bolje nadomestna kolesa ali še bolje kolesa manjših dimenzij za začasno uporabo, česar v prospektih niso prav na veliko poudarjali, nikoli pa se niso pozabili pohvaliti s povečanim prtljažnim prostorom.

Ampak rezervna kolesa z gumami "temporary use only" (samo za začasno uporabo) vseeno zavzemajo svoje litre, ki jih "kradejo" prtljagi. Zato so se male rezerve umaknile malim kompresorčkom in dozam z razpršilno peno. Vendar tudi takšni reševalni kompleti zahtevajo svoj prostor(ček), zato so nove tehnologije postregle z rešitvami, kot so na primer "runflat" in samotesnilni sistemi.

Vse navedene rešitve oziroma zamenjave za pravo in enakovredno rezervno kolo imajo svoje prednosti in slabosti. O njih smo že pisali, vendar niso predmet današnjega razmišljanja, saj sem najavil manipuliranje. Mislim na manipuliranje, kakršnega se poslužujejo avtomobilski proizvajalci.

Posvetilo se mi je, ko sem po navodilih navigacijske naprave z asfaltne ceste zapeljal na makadam, ki se je že po sto ali dvesto metrih izkazal z zelo grobim in sploh neprijaznim videzom. Ponavadi me to ne zmoti, takrat pa sem imel v dnu prtljažnika tisto peno, ki zatesni luknje do premera pet milimetrov, pa še to samo, če je poškodba na tekalni površini. Po premisleku je odkrivanje neznanih krajev odpadlo, sledil je razočaran povratek na asfalt in preblisk: "Točno, prav to so oni hoteli od mene!".

Proizvajalci osebnih vozil seveda kupcem ne morejo prepovedati vožnje po makadamskih cestah, lahko pa jim to sporočijo na bolj prefinjen način. Voznik naj kar sam dojame, da naj se po slabih makadamih brez rezervnega kolesa ne vozi (tam ponavadi tudi ni signala za priklic mobilne pomoči), od tega pa bo imel korist predvsem proizvajalec. Gre za prikrito priporočanje, naj se avtomobili vozijo samo po lepih asfaltnih cestah, kjer bodo lažje preživeli garancijsko dobo. Pa sploh ne zaradi gum, ampak zaradi vseh drugih sklopov na karoseriji in podvozju.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.