Prva dirka za veliko nagrado

Prej so se na avtomobilskih dirkah pojavljali zasebniki z lastnimi avtomobili, na Grand Prix pa so se lahko prijavile le avtomobilske tovarne s tovarniškima voznikom in avtomobilom. Dirka, ki je bila v Le Mansu, prvikrat ni povezovala dveh mest, ampak je potekala po zaključenem krogu dolžine 64 milj (103 km), ki so ga tekmovalci v dveh dneh prevozili dvanajstkrat. 26. junija 1906 se je na dirko podalo dvaintrideset voznikov, po prvem dnevu pa jih je ostalo le še enajst. Drugi dan po 1236 prevoženih kilometrih je čez cilj s krvavečimi rokami prihrumel zmagovalec, Madžar Ferenc Szisz, ki je svoj renault vozil s povprečno hitrostjo 101 km/h. V Le Mansu so se za veliko nagrado pomerili še večkrat, kmalu pa so podobna tekmovanja organizirali tudi v drugih državah. Po prvi svetovni vojni so prvenstva obnovili leta 1921. Dirke so se razširile po Evropi, na njih pa so nastopali profesionalni vozniki z avtomobili tovarniških moštev v barvah, ki so bile značilne za njihove države. Francoski avtomobili so bili modri, italijanski rdeči, nemški beli, britanski pa zeleni. Do polovice tridesetih let so večinoma zmagovali francoski in italijanski, potem pa so prevladovali nemški vozniki. Druga svetovna vojna je prekinila tekmovanja, ki so se nadaljevala po letu 1947. Leta 1950 so pod okriljem FIA ustanovili svetovno prvenstvo za voznike, leta 1955 pa še prvenstvo formule 1 za konstruktorje avtomobilov.