Plastični volvo

Soustanovitelj in tedanji predsednik uprave Volva Assar Gabrielsson je leta 1953 obiskal ZDA, kjer se je navdušil nad lahkimi karoserijami iz steklenih vlaken, kakršno je denimo imel chevrolet corvette. Pri južno kalifornijskem proizvajalcu karoserij iz steklenih vlaken Glasspar je naročil razvoj in izdelavo prvih dvajsetih primerkov karoserije športnega roadsterja, ki bi jih potem izdeloval Volvo.

Volvo je prevzel tehnični razvoj avtomobila. Za osnovo mu je služila cevna jeklena šasija, večino mehanskih delov pa so vzeli s trdožive limuzine PV444. Vključno z 1,4-litrskim štirivaljnim motorjem, ki pa so mu največjo moč s pomočjo dveh uplinjačev, višjega kompresijskega razmerja in drugačnega krmiljenja ventilov z izvirnih 38 kW (51 KM) povečali na 51 kW (69 KM). Nastal je privlačen športni avtomobil, ki pa ni izpolnil pričakovanj. Šasija se je namreč izkazala za preslabotno, karoserija iz steklenih vlaken pa tako ali tako ni bila posebno trdna. To je opazil tudi novi predsednik uprave Volva Gunnar Engellau, ki se je s P1900 nekoč odpeljal na vikend in po vrnitvi povedal, da se mu je ves čas zdelo, da bo razpadel. Po zgolj 68 izdelanih primerkih je ukinili njegovo proizvodnjo.