Pešcev večkrat ne razumem

Kadarkoli se peljem po cestah, ki niso obdane s pločniki, se vedno znova čudim nekaterim pešcem. Prav brezbrižno hodijo pred mano, ne da bi se ozrli, in očitno zaupajo, da se jim ne more nič zgoditi. Glede na vrednost človeškega življenja mi ne zaupajo stoodstotno, ampak milijonodstotno! Sprašujem se, kako pa vendar vedo, da nisem "doza", da ne telefonarim, da ne pobiram nečesa po tleh, da zaradi česarkoli ne gledam kam drugam, da nisem pravkar, kot se reče, izgubil oblast nad vozilom …

Da mora biti pešec v prometu ne samo previden, ampak aktivno previden, sem vedel, še preden me je (prvič in zadnjič) na cesti zadel osebni avtomobil. To je pred več kot 25 leti uspelo stari Citroënovi "žabi" karavan novomeške registracije, ki je za povrh nosila oznake reševalnega vozila. Na ljubljanskem Rudniku sem ponoči v močnem sneženju korakal po levi strani zasnežene Dolenjske ceste. Nasproti mi je tik ob napluženi snežni "ograji" pripeljala žaba, zato sem se pravočasno umaknil povsem v celi sneg. In ne boste verjeli – ko je reševalec vozil mimo mene, je sovoznik odprl vrata in me butnil v bočni del telesa! Še danes ne vem, ali me je hotel kaj vprašati, pa se je uštel med ustavljanjem, ampak voznik je "pohodil gas" in odpeljal proti Ljubljani. Tudi kepe nisem uspel besno zagnati za njim.

Kaj mislim s tem, da je treba biti v prometu aktivno previden? To je tako: v avtomobilizmu govorimo o pasivni ter aktivni varnosti, pri čemer vemo, kateri elementi in tehnologije spadajo k enemu ali drugemu pojmu. Tudi pri pešcih je podobno. Pasivno varnost opredeljujejo svetleča oblačila, svetleče odbojne površine, kresničke, svetilke, v to smer so naravnane zakonske določbe in prometno-varnostne akcije ter sporočila, ki priporočajo pešcem, kaj naj storijo za svojo varnost. Zapovedana hoja po levi strani cestišča je že bližje aktivni varnosti, vendar to ni dovolj. Odločno trdim, da ni samo voznik tisti, ki naj opazi pešca. Tudi pešec na cesti mora opaziti in opazovati vozilo, vsako vozilo, posebej pa tisto, ki se mu bliža izza hrbta.

Zato predlagam razširjen pristop k akciji, ki sprašuje, koliko pešcev v nočnem času vidi voznik. Ali vidi samo dva, ki nosita kresničke, pa ne vidi tretjega? Po mojem mnenju tu manjka še vprašanje, ki se glasi: kateri od pešcev vidi vozilo, ki se bliža od zadaj? Odgovor je večkrat – NOBEN. Sploh pa se to dodatno vprašanje ne nanaša samo na nočni čas, saj se približno polovica vseh nesreč, v katerih so udeleženi pešci, zgodi podnevi.

S svetlečimi oblačili, odsevnimi površinami in lučmi ima pešec mnogo več možnosti, da ga bo voznik ponoči opazil, vendar to ni zagotovilo, da ga bo voznik zares opazil in nikakor ne, da se bo pešcu tudi izognil. Pešec mora biti ponoči preVIDEN, podnevi in ponoči pa tudi preudaren, da ga ne bo kaj "udarilo". Zato ponavljam: previden in hkrati preudaren pešec naj s pogledom spremlja bližajoče vozilo, pa naj se mu to približuje od spredaj ali od zadaj.

Poseben primer brezbrižnega ravnanja pešcev se dogaja ob lužah na cesti. Po predpisih je vse jasno, saj voznik s svojo vožnjo ne sme škropiti pešcev. Voznik je kriv, če izprazni lužo v pešca in nič kriv pešec je moker kot cucek. Dolžnost voznika je, da prilagodi hitrost. To pomeni, da mora lužo in pešca pravočasno opaziti, pešec pa se lahko ob njej brezskrbno sprehaja kot ob morski obali na portoroški promenadi. Prav, če mora biti tako, ampak preudarnega pešca ne bo nikoli presenetila luža, pa še na živcih bo "prišparal", ker mu ne bo treba pošiljati voznikov tja v tri …

Ja, ja, saj vem, da moker in povožen pešec ni eno in isto. Ampak (ne)ravnanje pešca je v osnovi enako. V obeh primerih mu ni treba nič paziti, nič pomisliti, nič predvidevati in mnogo pešcem očitno zadostuje prepričanje, da jih voznik ne sme zmočiti in seveda, da jih tudi povoziti ne more … Ja, a zato, ker zakon pravi, da je v takšnih primerih kriv voznik?

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.