Najdražje prehitevanje

Naravi se ne gre postavljati po robu, to je jasno, a kaj bi to, saj čez rob ni šla narava, ampak kamion. Poglejmo zakaj problemi nastanejo zaradi ljudi in ne zaradi naravnih nevšečnosti. Na maxi burjo letošnje zime sem naletel ob vrnitvi iz Italije. Že na italijanski strani sem, takoj, ko sem ujel domač radijski glas, slišal sporočilo, da naj po Vipavi tisti dan ne hodi nihče, če nima res nujnih opravkov. Moj je bil nujen, kot je pač vedno nujno priti kmalu domov. Po Italiji je šlo kot običajno, tovornjaki praviloma na desnem pasu in jaz po levem mimo. Taka logika funkcionira še kje po svetu in povsod mi je všeč.

Doma pa vemo, kako je. In tako, počasi kot vedno, je šlo tudi takrat. Dokler se ni za nekaj ur na klancu pri Postojni ustavilo. Le zakaj? Ker je šel en vlačilec prehitevati drugega, oba pa sta se ustavila sredi hriba, ki se mu komaj lahko tako reče. Burja je na avtocesto pač nosila sneg in to je bilo dovolj, da so se kolesa obeh vrtela v prazno. Že leta opažam, da kamionarje že najbolj drobne razlike v hitrosti vzburjajo do te mere, da se ne morejo zadržati na svojem pasu, ampak se kolega po tonaži lotijo prehitevati tudi takrat, ko imajo zgolj kilometer ali dva višjo hitrost. Sicer ne vem koliko hitreje bo prišel v Bukarešto tovornjakar, ki se je lotil kolega pred sabo, a nekaj mi je povsem jasno, vsi ostali bomo prišli na svoj cilj kasneje kot bi, če se on ne bi lotil svojega dolgotrajnega projekta.

Zastoji delujejo kot elastika. Ni niti treba, da se ustavimo, dovolj je že, da se namesto 130 km/h 5 minut peljemo 90 km/h in že bo nastala kolona. 5 minut kamionarskega prehitevanja pa bo zadnjim v koloni, ki se bo vmes naredila, vzelo več kot deset minut časa, kar pa na poti od Postojne do Ljubljane, na primer, ni več hec.

Ampak, mi se tisti dan nismo premikali. V takem primeru začne teči čas povsem drugače. S sociološko - ekonomskega gledišča se vmes dogaja vsaj dvoje; izgublja se veliko denarja in časa. Oboje razvite družbe že leta močno skrbi in različni inštituti in univerze po svetu razvijajo številne modele za izračun stroškov, ki nastajajo v času, ko prebivalstvo družbi ne daje, ampak jo zgolj obremenjuje. Poraba goriva je večja kot bi bila sicer in posledično se od davka na prodano gorivo v proračun steče nekaj milijonov več, to pa je tudi edini plus, ki ga država v tem primeru vknjiži. Minusov je občutno več. V času, ki ga ljudje preživijo v koloni, predvsem ne delajo in torej ne ustvarjajo nove vrednosti. Takrat tudi ne trošijo in državi spet nič ne pade. Tudi, če ne bi niti delali niti kupovali, bi bilo to za državo bolje, kot, da sedijo(mo) v koloni, saj bi lahko, na primer, v tem času spali, se izobraževali, sproščali, brali ali počeli karkoli nas je volja in bi bili po tem početju bolj pri volji in zdravju kot, če stojimo v koloni in vdihavamo slab zrak in zgubljamo živce. S stanjem v koloni pa se seveda občutno poveča tudi obremenitev okolja s škodljivimi izpusti.

Škoda pa je še posebej velika, če jo obravnavamo v smislu vpliva na življenje posameznika. Vsemu naštetemu namreč raziskovalci v formulo za izračun stroškov stanj v koloni običajno pritaknejo še druge, sicer težko merljive, a vendar zelo pomembne parametre. Izguba časa povečuje verjetnost stresa, ta poveča število možnih napak, za začetek tudi v vožnji, v času, ko smo odrezani od vsega ostalega, se povečuje tako imenovani »čas izgubljenih priložnosti«, če smo zamudili na sestanek ali v službo nam bo to v naslednjih dneh vzelo še več časa, saj bomo morali sestanek ponoviti, delo opraviti kasneje in še bi lahko naštevali. V Ameriki in Evropi so ocene podobne; škoda, ki se ustvarja v času, ko stojimo v kolonah se meri v desetinah milijard.

In pri nas? S kolonami, ki so resnici na ljubo k nam šele dobro prišle, se na tak način, kot jih obravnavajo drugod, nihče ne ukvarja. Morda pa menijo, da je naš čas manj vreden. V Sloveniji je bilo januarja registriranih 836.081 delovno aktivnih prebivalcev. Me zanima ali bo koga ta tema zanimala takrat, ko jih bo še od teh kakšnih tisoč stalo po kolonah v državi. Kdo bo potem delal?