Lokalno globalno

Govorili smo o ceni avtomobilov danes v primerjavi s preteklostjo ter o usodi ekološko prijaznejših avtomobilov v prihodnosti. Poglejmo ali lahko na ti dve vsebini gledamo povsem neobremenjeno. Naše razmišljanje je praviloma okuženo z vzorci razmišljanja domačega okolja. Za zdaj. Upati namreč smemo, da bodo mlajše generacije interneta splet in svet uporabile za vsakodnevno druženje z vrstniki iz vsega sveta, kar bo pogled na lokalno dogajanje zagotovo obogatilo. Če pogledamo obe zgoraj navedeni tezi skozi globalno perspektivo pa smo hitro v precepu.

Nedavno so zgradili največjo hišo. 828 metrov visoki nebotičnik je investitorje stal 1,5 milijarde evrov. Meni ta podatek sam po sebi ne pove veliko. Prav tako ne podatek, da si je moral v nebo zadolžen Dubaj od sosedov iz Abu Dabija izposoditi 25 milijard. Tako eni in drugi premetavajo milijarde sem in tja tako neodgovorno kot črpajo nafto pod peskom. Lažje si, na primer, predstavljam delo avstralske ekipe delavcev, ki so z upravljavcem hiše sklenili posel za čiščenje stekel. Ekipa 36 pomivalcev oken bo z milnico, gobo in gumi-strgalom 24 tisoč odsevnih oken in približno 120 tisoč kvadratnih metrov stekla čistilo tri mesece. Ko bodo pomili pritličje bodo lahko šli spet na vrh. To si lažje predstavljam.

Potem je tu film Avatar. Njegov zaslužek je bil rekorden že v prvih nekaj tednih predvajanja v Ameriki, kjer naj bi recesija še vedno klestila družinski proračun. Mednarodno gledano je že prek dolarske milijarde. Zagotovo pa bo v krajšem času kot je bil zgrajen Dubajski Burj Kalifa, investitorjem vrnil več kot milijardo in pol evrov.

Na drugi strani planeta, v danskem Kopenhagnu, se je skoraj sočasno odvijala na videz prav napeta drama. Najpomembnejši politiki sveta so pred kamerami delovali tako zaskrbljeno, da bi si namesto mastnih igralskih zaslužkov zaslužili vsaj oskarja. Delali so pozno v noč, popustila ni ne ena ne druga ne tretja nerazvita stran. Vsi so imeli argumente, vse se je dalo razumeti in vsi smo vedeli, da bo treba nekaj narediti; večina nas je pa tudi vedela, da gre le za predstavo. Vmes se je zgodila smola še kandidatu Al Goru, ki je s podatki zavajal, kot so rekli eni ali, kot so rekli drugi, zgolj navajal okvirne podatke. Okvirno ali ne, igralci so se iz Danske poslovili na videz utrujeni, a v resnici zadovoljni, kar se politiki zgodi kadar se nič ne zgodi.

Za nas avtomobiliste je podatek pomemben, saj vemo, kaj smemo po tej konferenci pričakovati, saj imamo s konferencami že precej izkušenj. Med Kopenhagnom in, recimo, Kjotom (1997) jih je bilo kar nekaj tako ali drugače zanimivih (Buenos Aires, Montreal, Nairobi, Bali, Poznan). Trikrat lahko ugibate za katero konferenco je bilo med delegati do sedaj največje zanimanja. Za Bali, seveda. V čudovitem okolju rajskega otoka v indonezijskem ahipelagu je žalost klimatskih sprememb utapljalo kar 11,000 udeležencev, kar je nekaj tisoč več kot jih pride običajno. Kaj bi jim človek zameril, če se je pravkar (spet) pojavila nova skupina znanstvenikov, ki trdi, da lahko počnemo karkoli, pri vozilih zmanjšamo izpuste pod vrednost 120 g CO2 na km ali na kar na nič, saj se bo zemlja za dve stopinji ogrela pa če mi hodimo peš ali pa se vozimo s terenci.

Kaj nam torej pove širši svetovni pogled? Verjetno predvsem to, da se večina še vedno obnaša tako kot, da je Pitagora svojim učencem v senci oljke trosil neumnosti, ko je ugibal, da mora biti zemlja okrogla, da se vrti in da če gremo naravnost pridemo nazaj do oljke pod katero smo. Nekaj kasneje ga je sicer Mao Cetung dopolnil s tezo, da kakorkoli se obrneš bo rit vedno zadaj. Oboje velja še danes. Globalno in lokalno. Veljalo bo tudi konec tega komaj začetega leta, a upajmo, da bo svet vmes postal vsaj malo manj raznolik, saj vse drugačnosti vendarle niso enako dobre.